Latest Posts

Plezalno potovanje po zahodu ZDA

Yosemite valley, camp 4. Iskanje soplezalca na oglasni deski. V iskanju soplezalca se mi pridruži Kandčan. Spogledava se in vprašam ga, če bi šel naslednji dan plezati v več raztežajno smer. Odgovori mi z vprašanjem: » Plezaš hitro?«. Zmeden mu odgovorim, da sem prvič tukaj in da v veliki granitni steni še nikoli prej nisem plezal. Z očmi me premeri in odgovori: » Izgledaš hiter. Jutri se dobiva tukaj ob 12 h«.
Yosemite valley, upper pines camp, 21 h, naslednji dan. Za mano sta preplezani dve plezalni smeri East buttress, 5.10c, 335 metrov (Middle cathedral) in Northeast buttress, 5.9, 270 metrov (Higher cathedral). Res je bilo hitro.
To je bila samo ena od mnogih norih zgodb, ki sva jih doživela v petih tednih med potovanjem po zahodni obali Severne Amerike. Po dolgem letu sva končno pristala v San Franciscu. V treh dneh si ga površno ogledava, prevzameva avto in se odpeljeva čez Golden gate most proti mestu Truckee ob jezeru Taho. Prvič v življenju se srečam z granitnimi pokami in sprotnim nameščanjem varovanja v poke. Ok, sistem mi je jasen, ampak tehniko plezanja pa bo potrebno še malce izpiliti. V avtu si s pomočjo prijateljev urediva leseno posteljo, v bližnjem mestu Reno pa si nakupiva vse potrebno za dokaj udobno štiritedensko življenje v avtu.
Čez Tioga prelaz, ki je visok več kot 3000 m.n.v. se spustiva v dolino Yosemitev, kjer naju osupne več kot 1000 metrska vertikalna monolitna stena El capitana in pogled na enega izmed najinih ciljev – Half dome. Nestrpno tipkava geslo elektronske pošte v pričakovanju pozitivnega odgovora na najino prošnjo za vzpon na Half dome po zavarovni poti. » Žal vam moramo sporočiti, da niste bili uspešni pri pridobitvi dovoljenja«. Svojo žalost sva umilila s plezanjem športno plezalnih smeri in pohodom do več kot 1000 let starih sekvoj.
Pot naju pelje naprej v mestece Bishop, ki naju očara z odlično hrano. Leži v centru svetovno znanih plezališč, kot so Buttermilk, Pine creek in Owens River George.
Po treh dneh plezanja se odpeljeva v Los Angeles. Prehodiva najbolj znani obali Saint Monica in Venice beach, poiščeva zvezdice v Hollywoodu, ugotoviva, da tako velika mesta niso za naju in zbeživa v nacionalni park v puščavi Yoshua tree. Tukaj prideva na svoj račun in pod žgočim puščavskih soncem plezava več raztežajne, športno plezalne smeri ter balvanske probleme. Ponoči za muziko poskrbi tuljenje kojotov, za dobro jutro pa zajčki. Obkljukava še Grand Canyon, Horseshoe Bend v Arizoni in se za nekaj dni ustaviva v parku Zion v Utahu. Zion je zelena oaza obkrožena z visokimi stenami in vrhovi. Prava paša za oči po več dnevnem bivanju sredi puščave. Plezava v okoliških plezališčih, saj v parku niso najbolj navdušeni nad plezalci. Med plezanjem v Saint Georgu spoznava legendarno slovensko plezalko Lidijo Painkiher, ki naju je prevzela s pripovedovanjem svojih plezalnih zgodb in svojo energijo. Obkljukava še en cilj s seznama – Angels landing, ki se s 1763 m.n.v. ponosno dviga nad zeleno dolino. Bil je zelo vroč, prepaden in obljuden peturni pohod.
Zadnje dni preživiva razpeta med parkom Red Rocks in prijaznim Las Vegasom, kjer preplezava kar nekaj odličnih športno plezalnih smeri v peščenjaku in poglobiva najino zvezo s poroko v Las Vegasu. Po prevoženih 5000 kilometrih po 4 zveznih državah ZDA, preplezanih več kot 100 smeri do najvišje ocene 7c+, po ogledanih 5 nacionalnih parkih, po 15 plezališčih, po 5 tednih potovanja, z enim priimkom, po 36 urah preživetih na letalu, sva se 31.10.2016 vrnila polna najlepših spominov nazaj v Komendo na stenco.

Plezajte!

Besedilo in fotografije: Petra in Anže Osolnik

 

Plezalni izlet v Črni Kal, 4.11.2016

Vreme nam je malce ponagajalo, tako da smo načrtovan nekajdnevni plezalni tabor ŠPO Komenda v Rovinju zamenjali za enodnevni izlet v Črni Kal. Iz Gorenjsko-Ljubljanske megle smo se v petek, 4.11. odpravili na sončno Primorsko. Ker je to še delovni dan, nas je bilo nekaj manj, a zato ni bilo nič manj zabavno. Po obvezni jutranjo-dopoldanski kavi in rogljičku, smo se polni adrenalina odpravili v plezališče. Razgled, ki smo ga videli že ob parkirišču nam je dal dodatno spodbudo, da se res splača priplezati smeri do vrha in uživati ob pogledu na malce oddaljeno morje. Z nami sta bila tudi mlajša plezalca, ki pa nista zaostajala v plezanju. Z besedami »Valuj me!« ter prošnjo in iskricami v očeh je štiriletnik želel, da ga varujemo, da bo on lahko plezal in šlo mu je odlično. Tako kot tudi vsem ostalim. Ko se je v popoldanskih urah sonce skrilo za oblake in nas je šele tema pregnala s plezališča, smo se odpravili nazaj na Gorenjsko, kjer smo v večjem krogu plezalcev nazdravili mlado poročenemu plezalnemu paru in jima zaželeli večno srečo in ljubezen, drug drugemu pa, da naj do ponovnega srečanja čim več plezamo.

Plezajte!

Besedilo: Marta Jagodic, ŠPO Komenda

Izlet v neznano, 29.10.2016

Planinci smo se v soboto, 29. oktobra 2016 zopet odpravili na izlet v neznano. Tokrat sta ga organizirala vodnika Janez Uršič in Janez Pogačar.

Izlet smo pričeli v radovednem pričakovanju in ugibanju kam nas bosta vodnika tokrat odpeljala. Pred nami je bil lep sončen dan tako, da razlogov za dobro voljo ni manjkalo.

Izpred Planinskega doma smo krenili proti Ljubljani in naprej po primorski avtocesti. Le-to smo zapustili na izvozu Logatec ter pot nadaljevali v smeri Idrije. Pot je bila za marsikoga od nas še posebej zanimiva, saj se večina od nas tam zelo poredko pelje. Malo pred Idrijo smo naredili prvi postanek in si ogledali Divje jezero, ki spada med bisere slovenske naravne dediščine. Divje jezero je kraško sifonsko jezero, ki se nahaja približno dva kilometra južno od Idrije. Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode. Od tod tudi ime Divje jezero. Iz jezera teče najkrajša slovenska površinska reka Jezernica, ki se po 55 m izliva v Idrijco. Organizatorja sta poskrbela tudi za malico tako, da smo se ob prvem postanku tudi malo okrepčali.

Pot smo nadaljevali ob reki Idrijci v smeri Tolmina, naredili krajši postanek za kavo na Mostu na Soči in nato pot nadaljevali ob reki Soči vse do Kobarida, kjer smo se ustavili in ogledali Kobariški muzej. Tamkajšnji vodič nam je izčrpno predstavil dogajanje med 1. svetovno vojno na soški fronti. V Kobaridu smo si žal zaradi pomanjkanja časa le od daleč ogledali še Italijansko kostnico, spomenik italijanskim vojakom, padlim v 1. svetovni vojni. Iz Kobarida smo se naprej odpravili v smeri Bovca, si ob poti ogledali še slap Boka, nato pa v Bovcu naredili postanek za kosilo.

Pot smo nadaljevali v smeri mejnega prehoda Predel, kjer smo ob poti najprej videli utrdbo Kluže in se nato ustavili ob utrdbi Predel. Utrdbo Predel so zaradi grožnje pred novo vojno s Francijo pričeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je utrdba s posadko doživela krvavi krst, ko jo je napadla Napoleonova vojska. Francozi so utrdbo osvojili in požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Vojaki, ki so v boju padli, so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Hrabrim branilcem je avstrijski cesar Ferdinand I. dal leta 1848 postaviti spomenik v obliki piramide, pod katero je kip umirajočega leva, kot simbol, da tudi najbolj hrabri in pogumni, tako kot je lev, lahko podležejo, če je udarec prevelik. Leta 1848 so utrdbo na Predelu ponovno obnovili. Po izgradnji nove utrdbe v Klužah leta 1882 in leta 1900 še topniške utrdbe Fort Hermann na pobočjih Rombona nad Klužami pa je utrdba na Predelu izgubila na pomenu. Med 1. svetovno vojno je bilo v utrdbi na Predelu skladišče in bivališče delavcev.

Čez Predel smo se se nato odpravili v Italijo in nato čez mejni prehod Rateče nazaj v Slovenijo. Ustavili smo se še v Planici, kjer smo si ogledali naš novi nordijski center in mlade skakalce, ki tam pridno trenirajo.

V poznih popoldanskih urah je sledil povratek proti Komendi. Izlet smo v prijetnem vzdušju zaključili z večerjo v Planinskem domu. Na koncu se je Zoran Sodnik iskreno zahvalil vsem prisotnim za udeležbo na izletu, predvsem pa organizatorjema za lep izlet, ki sta ga za nas pripravila.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec

Mali Golak, 23.10.2016

Za nami je lepa tura na Mali Golak. Že jutranje vzdušje je bilo zelo dobro. Peljali smo se čez Ajdovščino v vas Predmeja, kjer je bilo naše izhodišče. Med samo turo smo občudovali lepe jesenske barve dreves in po dveh urah hoje prispeli na vrh Malega Golaka (1495m). Na vrhu smo uspeli posneti skupinsko fotografijo vseh osmih udeležencev. Z nami je bil tudi “novo pečeni” vodnik pripravnik Borut Kavčič, ki se je izkazal kot pomočnik vodnika in je spremljal udeležence ture. Spustili smo se do Iztokove koče, kjer nam je prijala malica iz nahrbtnika. Borut je poizkusil tudi malico iz kuhinje te koče in jo zelo pohvalil. K vrnitvi v dolino do naših osebnih avtomobilov je prispevala dobra volja, izza oblakov pa je pokukalo tudi sonce.

Hvala udeležencem ture in pomočniku Borutu za usklajeno sodelovanje z vodnikom. V prihodnje si želimo še veliko dobrih in varnih pohodov.

Besedilo: vodnik Osolnik Brane; Fotografije: Matjaž Drolec

Vipava, 15.10.2016

V nedeljo 15.10.2016 smo se člani športnoplezalnega odseka Komenda odločili izkoristiti še zadnje tople sončne žarke ter se podali na plezalni izlet na Primorsko. V jutranjih urah smo krenili iz Komende, v Ljubljani pobrali organizatorja izleta ter se podali na pot. Ker brez jutranje kavice seveda ne gre, smo naredili kratek počitek na postajališču Lom, kjer sta se nam pridružila še 2 plezalca. Po okrepčilu je sledila približno eno ura vožnje do prelepega plezališča Vipava. Nekaj minut vožnje od avtoceste smo na parkirišču parkirali avtomobile, vzeli opremo ter se naprej, proti s soncem osvetljenim stenam podali peš.

Med približno 15 minutno hojo smo lahko opazili veliko sektorjev na katerih bi lahko plezali, ampak ne! Naš cilj je bil sektor Pikapolonica, ki ima veliko število smeri raznolikih težavnosti, tako, da je lahko vsak od udeležencev našel sebi primerno zahtevnost. Ko smo prispeli do sektorja je tam svoje plezalne veščine že preizkušalo nekaj ljudi, zato smo se morali porazdeliti preko celega sektorja. Čeprav je bilo plezališče zelo dobro označeno s smermi smo si pri izbiri le teh pomagali s plezalnim vodničkom. Nadeli smo si plezalne pasove, pripeli komplete, razvezali vrv, nadeli plezalne čeveljce ter se podali v steno. Smeri so bile dolge od 15 do 25 metrov, težavnosti od 4b do 6b. Vse smeri so bile obrnjene proti Vipavski dolini tako, da je bil razgled na vrhu preplezane smeri veličasten in odlična motivacija ali pa nagrada za osvojene izzive. Tekom celega dneva se nam je vedno bolj dozdevalo zakaj ima ta sektor ime Pikapolonica. Toliko teh malih živalic na enem mestu ni videl še nihče od nas. Po približno šestih urah plezanja smo opremo pospravili ter se odpravili nazaj proti domu.

Plezalnega dneva seveda ne moremo zaključiti brez skupinske fotografije, druženja ob pijači, debatiranja o današnjem dnevu ter o tem, kdaj bomo zopet prišli nazaj v plezališče Vipava in se preizkusili še v ostalih sektorjih in smereh.

Plezajte!

Besedilo: Klemen Stoševski, ŠPO Komenda

4. dobrodelni pohod na Sv. Primoža, 24.09.2016

Vsako leto v septembru regionalna revija Modre novice organizira tradicionalni dobrodelni pohod na Sv. Primoža. Letos je bil zbran prispevek namenjen Šolskemu skladu OŠ Komenda Moste. Šolska sekcija PD Komenda (planinski krožek na OŠ Komenda Moste) se je odločila, da se dobrodelnega pohoda udeleži in tako pomaga pri zbiranju sredstev za Šolski sklad OŠ Komenda Moste.
V soboto, 24.9.2016, se nas je 43 pohodnikov odpeljalo proti Stahovici, kjer smo na Calcitovem parkirišču pustili avtomobile in se podali na pot. Pri Lovski koči smo plačali dobrodelni prispevek 5€, v zameno pa dobili majico ter kupon za malico. Mladi planinci so se razveselili kartončka za zbiranje zvezdic, ki so jih čakale skrite v škatlicah ob poti. Krenili smo na pot proti vrhu. Otroci so se kmalu razveselili prve zvezdice, ki so jo skrbno prilepili na kartonček. Pot navkreber je minila v prijetnem kramljanju in pogovoru. Po uri hoje smo prispeli na cilj, kjer nas je že pričakala maskota Modrih novic, s katero so se nekateri tudi fotografirali. Prijetno vzdušje na vrhu je še popestrila klapa Mali grad, ki je pod Veliko planino zapela nekaj dalmatinskih pesmi. Pohodniki smo se posladkali tudi s torto velikanko. Nato pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino.
S prvim pohodom smo tako tudi člani planinskega krožka prispevali kamenček v mozaiku dobrodelnosti.

Besedilo: Romana Ravnikar

Plezalni tabor ob Nadiži, 12-15.8.2016

Aktivni člani ŠPO Komenda smo se 12.8.2016 odpravili po nove plezalne izkušnje v vas Podbela blizu Kobarida. Ker je smo pripravili tabor, smo temu primerno tudi taborili in spali v šotorih na Milanovem tabornem prostoru ob reki Nadiži.
Nekaj najbolj zagnanih plezalcev, se je na tabor odpravila že dan prej, 11.8.2016, in se na poti do tabora ustavili v plezališču Drnulk, nad Dolenjo Trebušo. Zvečer sta se pridružila še dva in tako se je število počasi večalo vse do sobote, ko je tabor dosegel vrhunec s 15 udeleženci. V petek smo se odpravili na manjše plezališče Kegl, ki leži ob vznožju Rombona ter nudi krasen pogled na Bovško kotlino. Razmere so bile idealne za plezanje, mi pa smo pokali po šivih od energije. Ob obilnem sobotnem zajtrku smo se odločili pokukati k našim sosedom Italijanom, da malo za hec malo za res preverimo, če je pri sosedih res vedno vse boljše. Italijansko plezališče se imenuje Ponte San Quirino in se nahaja v Kraju Cividale del Friuli (Čedad) v Furlaniji-Julijski krajini. Od tabora v Podbeli do plezališča smo porabili 35 min vožnje in še nadaljnjih 35minut za iskanje plezališča, saj je le to dobro skrito, tako da še mnogi domačini niso vedeli, da imajo plezališče pred nosom. Ves trud z iskanjem je bil poplačan, ko smo končno nekje sredi travnikov zagledali stezico, ki je vodila k rečni strugi Nadiže ob kateri so se nahajale stene za plezanje. Plezališče sestavljeno iz atraktivnih smeri različnih težavnosti, ki omogočajo, da se vsakdo najde kaj primernega zase, če mu ni do plezanja pa osvežitev v reki. Mi smo preverili vse. Proti večeru smo se že malo utrujeni vrnili v Podbelo, kjer smo se do poznega večera družili ob tabornem ognju in malo nostalgično na palicah nad žerjavico pekli koruzo, hrenovke in twist. V nedeljo zjutraj je bila energija v taboru primerna nedelji-bili smo pravi lenuščki, vendar smo vseeno odšli kam pa drugam kot PLEZAT. Tokrat nas je pot vodila v plezališče Nadiža, ki se, kot lahko sklepamo, nahaja ob Nadiži (naši rdeči niti letošnjega plezalnega tabora). Plezališče nam je postregel z zanimivim razpletom, saj smo kmalu ugotovili, da ocene smeri morda niso najbolj realne in da plezališče ni najbolj primerno za začetnike. Najboljših in najbolj pogumnih plezalcev to seveda ni odvrnilo od plezanja, tisti malo slabši pa smo se ob gledanju vzponov drugih plezalcev prav zabavali in se seveda od njih učili. Nekaj sto metrov stran od plezališča se je nahajala tudi plaža ob Nadiži, zato smo skočili pogledat še tja na ohladitev in ujeti zadnje sončne žarke v dnevu.
V ponedeljek, 15.8.2016, smo nato pospravili naš tabor in se dobre volje, malce utrujeni odpravili proti domu. Besede ob zaključku pa ”Drugo leto ponovimo!”.

Plezajte!

Besedilo: Klara Štupar in Luka Nagode, ŠPO Komenda