Pohodi in dogodki

Napovedi in novice o prihajajočih izletih in drugih dogodkov v organizaciji PD Komenda.

Od jaslic do jaslic, 26.12.2017

Na dan samostojnosti in enotnosti ali na Štefan dan smo Škrjančki organizirali šesti pohod od jaslic do jaslic na Šenturško Goro. Kljub slabemu vremenu se nas je pri Okrepčevalnici Marički v Zalogu zbralo 39 pohodnikov iz petih občin (Komendske, Kamniške, Mengeške, Cerkljanske in Kranjske). Po kavici in okrepčilu smo iz Jurčkove Dobrave krenili po komendski poti ali čez skalo, kjer je bilo postavljenih do Šenturške gore 6 jaslic, katere smo postavili člani sekcije Škrjančki. Pot je bila zaradi dežja in zmrznjenih tal kar zahtevna, vendar smo jo v primernem tempu vsi varno premagali. Na Šenturški gori smo se ustavili v gostišču Pavlin, kjer smo se zopet malo okrepčali in spočili, da smo lažje krenili v dolino. Pot smo nadaljevali po Zaloški smeri, kjer smo ob poti imeli postavljenih še sedem jaslic. Zaključili smo zopet pri Marički, kjer smo imeli pripravljeno malico iz dobrot, ki so jih prispevali Škrjančki, Marička in prisotni pohodniki in ob obloženi mizi in veselem vzdušju ostali še do poznega popoldneva.

Besedilo: Franc Drolec

Vajnež (2104m), 15.10.2017

Prvič na poti s Planinskim društvom Komenda – Vajnež 2104 m
Preko sestre Polone sem bila povabljena, da se pridružim izletu na manj zahteven vrh in kot čisti laik, ki več kot 25 let ni bil v hribih sem prikimala v upanju, da manj zahteven vrh res pomeni manj zahteven vrh. Zbor ob 7. uri, čisto prezgodaj zame, vendar seveda, če se to grem, pridem ob 7.00. 12 se nas je odpravilo na pot, 6 moških, 6 žensk, odlična zasedba. V prelepem jutru smo se odpeljali na Gorenjsko, v podnožje Stola, še nekaj višje od Valvazorjeve koče (iz Potoške planine), nato pa najprej skozi gozd in nato preko odprte planjave s sem ter tja krpo snega proti vrhu. Je kar šlo, Zoran je skrbel, da smo vsi lahko z dostojnim tempom dosegli vrh na 2104 metrih. Tam mi je šinilo v glavo, oh ja seveda, pri nas se reče “sončna stran alp”. V senci so se videli avstrijski vrhovi, na sončni pa so se bleščali naši vršaki. Dan je bil tako lep in bilo je še zgodaj, zato smo se povzpeli še na Potoški Stol tam v bližini, za posladek. Ob sestopu smo srečali zanimive druščine. Meni se je pa po prvi nejevolji, da smo štartali tako zgodaj zjutraj, začelo svitati, da je to najboljši štart. Ko srečuješ ljudi, ki se še vzpenjajo, ti si pa že doživel lepoto vzpona in jutranji mir, ki ga vrhovi ponujajo, veš, ja, to je to in ja, naslednjič spet ob 7.00.
Za zaključek smo se z druščino zaustavili še pri Marički, tradicionalni zaključek vsake ture.
Za tiste, ki redno hodijo v hribe, eden lepših dni, meni eden najlepših do zdaj. Ne samo izziv vzpona in lepota narave, mir, ne, pet ur miru in odklopa od vseh impulzov, ki jih moram(o) sprejemati in oddajati v dolini med tednom, je tisto, kar me je kot laika najbolj fasciniralo. Ugotavljam, da si tega ne samo želim, temveč tudi potrebujem. Po moje tudi drugi. Še bom šla. Tisti pa, ki pa (še) nimate časa, si ga pa prosim najdite in se naslednjič pridružite, bo šlo!

Špela Zalokar

Besedilo: Špela Zalokar; Fotografije: Matjaž Drolec

Spominski pohod na Dolgo njivo in Tolsto Košuto, 30.09.2017

SPOMINSKI POHOD NA DOLGO NJIVO IN TOLSTO KOŠUTO
Jožico Uršič, dolgoletno mentorico planinskega krožka na OŠ Komenda Moste in šolske sekcije pri PD Komenda, je zahrbtna bolezen pred dobrim letom nepričakovano iztrgala iz naše sredine. Toda Jožica je prav na vsakem pohodu z nami: tako v mislih posameznikov kot v medsebojnih pogovorih. Ne mine pohod, da se ne bi spominjali njene vedno prijazne besede, koristnih življenjskih napotkov in potrpežljivih spodbud, ko so učenci (najmlajši in tisti starejši) že obupavali na poti proti planinskemu cilju.
Pohod v soboto, 30. 9. 2017, je bil prav poseben, saj smo ga posvetili Jožici v spomin. Zbralo se nas je 17 nekdanjih in sedanjih učencev planinskega krožka ter njihovih staršev z vodnikoma Petrom Zmrzlikarjem in Francem Vidmarjem. Podali smo se proti Dolgi njivi nad Tržičem. Nevidna sila nas je kljub megli vlekla navzgor: višje, najvišje, bližje Jožici… Vemo, da bi bila Jožica ponosna na mlade planince, na najmlajše in tiste malo starejše, ki so kljub težkim nogam uspeli osvojiti dvatisočaka.
In še celo sonce je na vrhu Tolste Košute nad nami za nekaj trenutkov odgrnilo megleno zaveso…

Udeleženci spominskega pohoda

Besedilo: Romana Ravnikar; Fotografije: Davorin Zorman

Družinski plezalni tabor v Trenti

Tudi letos je ŠPO Komenda organiziral družinski plezalni tabor. Tako nas je med 11. in 15.
avgustom 2017 kar 30 članov in pridruženih družinskih članov prihajalo in odhajalo na tabor
v Trenti.
Bili smo si različni, kolikor se je le dalo. Od 8 mesečnice, ki se je dobro znala naložiti na
desno nogo in z oprimkom okoli ramenskega obroča odraslega potegniti višje, do 43 letnika,
ki je prvič plezal v skali. Nekateri so med plezanjem prisegali na kapo, drugi na čelado, tretji
pa na golo glavo. Pot do Trente se je za večino vlekla v avtih, natrpanih z opremo, nekaj
uživačev pa je prišlo preko Vršiča v tabor s kolesi. Za družbo otrok je skrbel tudi en
kosmatinec na štirih nogah, en bodoči član ali članica pa se je celo ves čas nosil(a) v
trebuščku, bodoča mama pa odlično vadila mazanje palačink z raznimi namazi.
In tudi plezali smo zelo različno. Včasih na vrvi, včasih brez. Nekateri na top, drugi seveda
izključno naprej, kot se za pravega plezalca spodobi. Osvojili smo ocene od trojk do 7b. Vse
to sta nam omogočali krasni plezališči Pri Plajerju in Pri Pavru. Prvo se je izkazalo kot idealni
prostor za preživljanje sončnih dni, kjer se je lahko na travi pod steno poležavalo,
dremuckalo, igralo karte, piknikiralo, sončilo in senčilo. Seveda se je tudi plezalo in to vse do
osvojitve smeri z oceno 7b in s pravim imenom: Hči planin. Čeprav smo se k Pri Pavru
podali le enkrat, in še to “samo za tri urce, saj tam nimamo kaj delati cel dan”, smo plezanje
zaključili šele po slabih sedmih urah ter bolj ali manj vsi z velikimi nasmeški, saj je plezališče
vsakemu dalo nekaj.
Ko smo se proti večeru vračali v tabor, so bile naše misli že pri hrani in druženju. Kuharji in
organizator prehrane so se več kot izkazali s svojimi idejami, raznoliko ponudbo in
brezhibnim vodenjem kuhinje. Tako so bili trebuščki polni, telesa zadovoljna in pripravljena
na nov delovni dan v skali.
Za piko na i se je zadnje jutro nekje našla ogromna lubenica, katero smo z užitkom pojedli
na poti domov, ko smo se ustavili ob Jasni, kjer smo šele zares preizkusili naš pogum. Voda
je bila namreč mrrrrz…odlična.
Hvala vsem, ki ste skrbeli za organizacijo in nadvse prijetno družbo! Ali z besedami
načelnika: “Tabor nam je res dobro uspel. Z ali brez, na top-a ali naprej, važn’ da se pleza.”

Polona Oblak

Prijave na plezalne vadbe 2017/2018

Na naslednji povezavi so možne prijave na plezalne vadbe 2017/2018: https://goo.gl/forms/8inq5YqKcQapVesO2

Vsi, ki ste prijavo že oddali preko prejšnjega obrazca, vam NI treba ponovno izpolnjevati novega obrazca.

Z vadbami začnemo 4. septembra in potekajo na plezalni stenci nad planinskim domom Komenda. Plezalni vrtec bo imel vadbe med 16.00 in 18.00, OŠ med 16.00 in 20.00, odrasli (16+) po 19ih (20) uri. Razporeditev bo znana 3.septembra, ko se zaključi prvi krog prijav.

CENA plezanja – otroci (seštejte ure plezanja vseh vaših otrok za en teden in tako dobite ceno, ki velja za tekoči mesec):
1h / teden = 25€ /mesec
1,5h / teden = 30€ /mesec
2h / teden = 40€ /mesec
2,5h / teden =45€ /mesec
3h / teden = 50€ /mesec
3,5h / teden = 55€ /mesec
4h / teden= 60€ /mesec
4,5h / teden = 65€ /mesec
5h / teden= 70€ /mesec

– cene že vključujejo popuste – > ali na drugo vadbo ali drugega otroka, ….
– cene veljajo za XX h / teden za en koledarski mesec
– vadnina se pobira v naprej vsako prvo vadbo v mesecu za tekoči mesec.
– če otroka opravičeno ni več kot polovico vadb na mesec, se mu naslednji mesec prizna popust v višini 50% vadnine.

Cena plezanja – odrasli:
2h = 40€ nečlani
2h = 35 € aktivni člani PD Komenda

Celovška špica, 30.07.2017

Manjša skupina planincev se je v nedeljo, 30.7.2017, pod vodstvom Milana Šinkovca odpravila na Celovško špico (2.103 m). Celovška špica se nahaja v Karavankah, na meji z Avstrijo in velja za zahtevno brezpotje.
Vremenske razmere zjutraj niso bile najbolj obetavne, vendar jim je kljub temu uspelo turo do konca izpeljati. Zgodaj zjutraj so se z Ljubelja povzpeli na Zelenico, od tam naprej pa pot nadaljevali proti Vrtači in nato na odcepu zavili levo v smeri proti Stolu. Od tam naprej so eno uro hodili še po markirani poti, nato zavili desno na brezpotje in prispeli do sedla pod Celovško špico. Tam so si nadeli čelade in se povzpeli proti vrhu. Pot je proti vrhu zelo izpostavljena, zato je bila potrebna velika zbranost in previdnost. Za pot do vrha so potrebovali dobre štiri ure. Zaradi grozečih oblakov, so se kar hitro odločili za sestop in vrnitev nazaj po isti poti proti Zelenici. Za pot nazaj do Zelenice so potrebovali 3 ure in pol, nato pa si v miru privoščili zaslužen počitek v domu na Zelenici. Sledil je še sestop iz Zelenice do Ljubelja in nato povratek proti Komendi.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Jože Gradišar