Športno-plezalni odsek

Športno – plezalni odsek je bil ustanovljen 29. januarja 2013. Vodi ga Marko Pogačar.

Urnik rekreacije najdete na Facebook strani odseka: https://www.facebook.com/stenca.kom/app_208195102528120

Družinski plezalni tabor v Trenti

Tudi letos je ŠPO Komenda organiziral družinski plezalni tabor. Tako nas je med 11. in 15.
avgustom 2017 kar 30 članov in pridruženih družinskih članov prihajalo in odhajalo na tabor
v Trenti.
Bili smo si različni, kolikor se je le dalo. Od 8 mesečnice, ki se je dobro znala naložiti na
desno nogo in z oprimkom okoli ramenskega obroča odraslega potegniti višje, do 43 letnika,
ki je prvič plezal v skali. Nekateri so med plezanjem prisegali na kapo, drugi na čelado, tretji
pa na golo glavo. Pot do Trente se je za večino vlekla v avtih, natrpanih z opremo, nekaj
uživačev pa je prišlo preko Vršiča v tabor s kolesi. Za družbo otrok je skrbel tudi en
kosmatinec na štirih nogah, en bodoči član ali članica pa se je celo ves čas nosil(a) v
trebuščku, bodoča mama pa odlično vadila mazanje palačink z raznimi namazi.
In tudi plezali smo zelo različno. Včasih na vrvi, včasih brez. Nekateri na top, drugi seveda
izključno naprej, kot se za pravega plezalca spodobi. Osvojili smo ocene od trojk do 7b. Vse
to sta nam omogočali krasni plezališči Pri Plajerju in Pri Pavru. Prvo se je izkazalo kot idealni
prostor za preživljanje sončnih dni, kjer se je lahko na travi pod steno poležavalo,
dremuckalo, igralo karte, piknikiralo, sončilo in senčilo. Seveda se je tudi plezalo in to vse do
osvojitve smeri z oceno 7b in s pravim imenom: Hči planin. Čeprav smo se k Pri Pavru
podali le enkrat, in še to “samo za tri urce, saj tam nimamo kaj delati cel dan”, smo plezanje
zaključili šele po slabih sedmih urah ter bolj ali manj vsi z velikimi nasmeški, saj je plezališče
vsakemu dalo nekaj.
Ko smo se proti večeru vračali v tabor, so bile naše misli že pri hrani in druženju. Kuharji in
organizator prehrane so se več kot izkazali s svojimi idejami, raznoliko ponudbo in
brezhibnim vodenjem kuhinje. Tako so bili trebuščki polni, telesa zadovoljna in pripravljena
na nov delovni dan v skali.
Za piko na i se je zadnje jutro nekje našla ogromna lubenica, katero smo z užitkom pojedli
na poti domov, ko smo se ustavili ob Jasni, kjer smo šele zares preizkusili naš pogum. Voda
je bila namreč mrrrrz…odlična.
Hvala vsem, ki ste skrbeli za organizacijo in nadvse prijetno družbo! Ali z besedami
načelnika: “Tabor nam je res dobro uspel. Z ali brez, na top-a ali naprej, važn’ da se pleza.”

Polona Oblak

Prijave na plezalne vadbe 2017/2018

Na naslednji povezavi so možne prijave na plezalne vadbe 2017/2018: https://goo.gl/forms/8inq5YqKcQapVesO2

Vsi, ki ste prijavo že oddali preko prejšnjega obrazca, vam NI treba ponovno izpolnjevati novega obrazca.

Z vadbami začnemo 4. septembra in potekajo na plezalni stenci nad planinskim domom Komenda. Plezalni vrtec bo imel vadbe med 16.00 in 18.00, OŠ med 16.00 in 20.00, odrasli (16+) po 19ih (20) uri. Razporeditev bo znana 3.septembra, ko se zaključi prvi krog prijav.

CENA plezanja – otroci (seštejte ure plezanja vseh vaših otrok za en teden in tako dobite ceno, ki velja za tekoči mesec):
1h / teden = 25€ /mesec
1,5h / teden = 30€ /mesec
2h / teden = 40€ /mesec
2,5h / teden =45€ /mesec
3h / teden = 50€ /mesec
3,5h / teden = 55€ /mesec
4h / teden= 60€ /mesec
4,5h / teden = 65€ /mesec
5h / teden= 70€ /mesec

– cene že vključujejo popuste – > ali na drugo vadbo ali drugega otroka, ….
– cene veljajo za XX h / teden za en koledarski mesec
– vadnina se pobira v naprej vsako prvo vadbo v mesecu za tekoči mesec.
– če otroka opravičeno ni več kot polovico vadb na mesec, se mu naslednji mesec prizna popust v višini 50% vadnine.

Cena plezanja – odrasli:
2h = 40€ nečlani
2h = 35 € aktivni člani PD Komenda

Plezalno potovanje po zahodu ZDA

Yosemite valley, camp 4. Iskanje soplezalca na oglasni deski. V iskanju soplezalca se mi pridruži Kandčan. Spogledava se in vprašam ga, če bi šel naslednji dan plezati v več raztežajno smer. Odgovori mi z vprašanjem: » Plezaš hitro?«. Zmeden mu odgovorim, da sem prvič tukaj in da v veliki granitni steni še nikoli prej nisem plezal. Z očmi me premeri in odgovori: » Izgledaš hiter. Jutri se dobiva tukaj ob 12 h«.
Yosemite valley, upper pines camp, 21 h, naslednji dan. Za mano sta preplezani dve plezalni smeri East buttress, 5.10c, 335 metrov (Middle cathedral) in Northeast buttress, 5.9, 270 metrov (Higher cathedral). Res je bilo hitro.
To je bila samo ena od mnogih norih zgodb, ki sva jih doživela v petih tednih med potovanjem po zahodni obali Severne Amerike. Po dolgem letu sva končno pristala v San Franciscu. V treh dneh si ga površno ogledava, prevzameva avto in se odpeljeva čez Golden gate most proti mestu Truckee ob jezeru Taho. Prvič v življenju se srečam z granitnimi pokami in sprotnim nameščanjem varovanja v poke. Ok, sistem mi je jasen, ampak tehniko plezanja pa bo potrebno še malce izpiliti. V avtu si s pomočjo prijateljev urediva leseno posteljo, v bližnjem mestu Reno pa si nakupiva vse potrebno za dokaj udobno štiritedensko življenje v avtu.
Čez Tioga prelaz, ki je visok več kot 3000 m.n.v. se spustiva v dolino Yosemitev, kjer naju osupne več kot 1000 metrska vertikalna monolitna stena El capitana in pogled na enega izmed najinih ciljev – Half dome. Nestrpno tipkava geslo elektronske pošte v pričakovanju pozitivnega odgovora na najino prošnjo za vzpon na Half dome po zavarovni poti. » Žal vam moramo sporočiti, da niste bili uspešni pri pridobitvi dovoljenja«. Svojo žalost sva umilila s plezanjem športno plezalnih smeri in pohodom do več kot 1000 let starih sekvoj.
Pot naju pelje naprej v mestece Bishop, ki naju očara z odlično hrano. Leži v centru svetovno znanih plezališč, kot so Buttermilk, Pine creek in Owens River George.
Po treh dneh plezanja se odpeljeva v Los Angeles. Prehodiva najbolj znani obali Saint Monica in Venice beach, poiščeva zvezdice v Hollywoodu, ugotoviva, da tako velika mesta niso za naju in zbeživa v nacionalni park v puščavi Yoshua tree. Tukaj prideva na svoj račun in pod žgočim puščavskih soncem plezava več raztežajne, športno plezalne smeri ter balvanske probleme. Ponoči za muziko poskrbi tuljenje kojotov, za dobro jutro pa zajčki. Obkljukava še Grand Canyon, Horseshoe Bend v Arizoni in se za nekaj dni ustaviva v parku Zion v Utahu. Zion je zelena oaza obkrožena z visokimi stenami in vrhovi. Prava paša za oči po več dnevnem bivanju sredi puščave. Plezava v okoliških plezališčih, saj v parku niso najbolj navdušeni nad plezalci. Med plezanjem v Saint Georgu spoznava legendarno slovensko plezalko Lidijo Painkiher, ki naju je prevzela s pripovedovanjem svojih plezalnih zgodb in svojo energijo. Obkljukava še en cilj s seznama – Angels landing, ki se s 1763 m.n.v. ponosno dviga nad zeleno dolino. Bil je zelo vroč, prepaden in obljuden peturni pohod.
Zadnje dni preživiva razpeta med parkom Red Rocks in prijaznim Las Vegasom, kjer preplezava kar nekaj odličnih športno plezalnih smeri v peščenjaku in poglobiva najino zvezo s poroko v Las Vegasu. Po prevoženih 5000 kilometrih po 4 zveznih državah ZDA, preplezanih več kot 100 smeri do najvišje ocene 7c+, po ogledanih 5 nacionalnih parkih, po 15 plezališčih, po 5 tednih potovanja, z enim priimkom, po 36 urah preživetih na letalu, sva se 31.10.2016 vrnila polna najlepših spominov nazaj v Komendo na stenco.

Plezajte!

Besedilo in fotografije: Petra in Anže Osolnik

 

Plezalni izlet v Črni Kal, 4.11.2016

Vreme nam je malce ponagajalo, tako da smo načrtovan nekajdnevni plezalni tabor ŠPO Komenda v Rovinju zamenjali za enodnevni izlet v Črni Kal. Iz Gorenjsko-Ljubljanske megle smo se v petek, 4.11. odpravili na sončno Primorsko. Ker je to še delovni dan, nas je bilo nekaj manj, a zato ni bilo nič manj zabavno. Po obvezni jutranjo-dopoldanski kavi in rogljičku, smo se polni adrenalina odpravili v plezališče. Razgled, ki smo ga videli že ob parkirišču nam je dal dodatno spodbudo, da se res splača priplezati smeri do vrha in uživati ob pogledu na malce oddaljeno morje. Z nami sta bila tudi mlajša plezalca, ki pa nista zaostajala v plezanju. Z besedami »Valuj me!« ter prošnjo in iskricami v očeh je štiriletnik želel, da ga varujemo, da bo on lahko plezal in šlo mu je odlično. Tako kot tudi vsem ostalim. Ko se je v popoldanskih urah sonce skrilo za oblake in nas je šele tema pregnala s plezališča, smo se odpravili nazaj na Gorenjsko, kjer smo v večjem krogu plezalcev nazdravili mlado poročenemu plezalnemu paru in jima zaželeli večno srečo in ljubezen, drug drugemu pa, da naj do ponovnega srečanja čim več plezamo.

Plezajte!

Besedilo: Marta Jagodic, ŠPO Komenda

Vipava, 15.10.2016

V nedeljo 15.10.2016 smo se člani športnoplezalnega odseka Komenda odločili izkoristiti še zadnje tople sončne žarke ter se podali na plezalni izlet na Primorsko. V jutranjih urah smo krenili iz Komende, v Ljubljani pobrali organizatorja izleta ter se podali na pot. Ker brez jutranje kavice seveda ne gre, smo naredili kratek počitek na postajališču Lom, kjer sta se nam pridružila še 2 plezalca. Po okrepčilu je sledila približno eno ura vožnje do prelepega plezališča Vipava. Nekaj minut vožnje od avtoceste smo na parkirišču parkirali avtomobile, vzeli opremo ter se naprej, proti s soncem osvetljenim stenam podali peš.

Med približno 15 minutno hojo smo lahko opazili veliko sektorjev na katerih bi lahko plezali, ampak ne! Naš cilj je bil sektor Pikapolonica, ki ima veliko število smeri raznolikih težavnosti, tako, da je lahko vsak od udeležencev našel sebi primerno zahtevnost. Ko smo prispeli do sektorja je tam svoje plezalne veščine že preizkušalo nekaj ljudi, zato smo se morali porazdeliti preko celega sektorja. Čeprav je bilo plezališče zelo dobro označeno s smermi smo si pri izbiri le teh pomagali s plezalnim vodničkom. Nadeli smo si plezalne pasove, pripeli komplete, razvezali vrv, nadeli plezalne čeveljce ter se podali v steno. Smeri so bile dolge od 15 do 25 metrov, težavnosti od 4b do 6b. Vse smeri so bile obrnjene proti Vipavski dolini tako, da je bil razgled na vrhu preplezane smeri veličasten in odlična motivacija ali pa nagrada za osvojene izzive. Tekom celega dneva se nam je vedno bolj dozdevalo zakaj ima ta sektor ime Pikapolonica. Toliko teh malih živalic na enem mestu ni videl še nihče od nas. Po približno šestih urah plezanja smo opremo pospravili ter se odpravili nazaj proti domu.

Plezalnega dneva seveda ne moremo zaključiti brez skupinske fotografije, druženja ob pijači, debatiranja o današnjem dnevu ter o tem, kdaj bomo zopet prišli nazaj v plezališče Vipava in se preizkusili še v ostalih sektorjih in smereh.

Plezajte!

Besedilo: Klemen Stoševski, ŠPO Komenda

Plezalni tabor ob Nadiži, 12-15.8.2016

Aktivni člani ŠPO Komenda smo se 12.8.2016 odpravili po nove plezalne izkušnje v vas Podbela blizu Kobarida. Ker je smo pripravili tabor, smo temu primerno tudi taborili in spali v šotorih na Milanovem tabornem prostoru ob reki Nadiži.
Nekaj najbolj zagnanih plezalcev, se je na tabor odpravila že dan prej, 11.8.2016, in se na poti do tabora ustavili v plezališču Drnulk, nad Dolenjo Trebušo. Zvečer sta se pridružila še dva in tako se je število počasi večalo vse do sobote, ko je tabor dosegel vrhunec s 15 udeleženci. V petek smo se odpravili na manjše plezališče Kegl, ki leži ob vznožju Rombona ter nudi krasen pogled na Bovško kotlino. Razmere so bile idealne za plezanje, mi pa smo pokali po šivih od energije. Ob obilnem sobotnem zajtrku smo se odločili pokukati k našim sosedom Italijanom, da malo za hec malo za res preverimo, če je pri sosedih res vedno vse boljše. Italijansko plezališče se imenuje Ponte San Quirino in se nahaja v Kraju Cividale del Friuli (Čedad) v Furlaniji-Julijski krajini. Od tabora v Podbeli do plezališča smo porabili 35 min vožnje in še nadaljnjih 35minut za iskanje plezališča, saj je le to dobro skrito, tako da še mnogi domačini niso vedeli, da imajo plezališče pred nosom. Ves trud z iskanjem je bil poplačan, ko smo končno nekje sredi travnikov zagledali stezico, ki je vodila k rečni strugi Nadiže ob kateri so se nahajale stene za plezanje. Plezališče sestavljeno iz atraktivnih smeri različnih težavnosti, ki omogočajo, da se vsakdo najde kaj primernega zase, če mu ni do plezanja pa osvežitev v reki. Mi smo preverili vse. Proti večeru smo se že malo utrujeni vrnili v Podbelo, kjer smo se do poznega večera družili ob tabornem ognju in malo nostalgično na palicah nad žerjavico pekli koruzo, hrenovke in twist. V nedeljo zjutraj je bila energija v taboru primerna nedelji-bili smo pravi lenuščki, vendar smo vseeno odšli kam pa drugam kot PLEZAT. Tokrat nas je pot vodila v plezališče Nadiža, ki se, kot lahko sklepamo, nahaja ob Nadiži (naši rdeči niti letošnjega plezalnega tabora). Plezališče nam je postregel z zanimivim razpletom, saj smo kmalu ugotovili, da ocene smeri morda niso najbolj realne in da plezališče ni najbolj primerno za začetnike. Najboljših in najbolj pogumnih plezalcev to seveda ni odvrnilo od plezanja, tisti malo slabši pa smo se ob gledanju vzponov drugih plezalcev prav zabavali in se seveda od njih učili. Nekaj sto metrov stran od plezališča se je nahajala tudi plaža ob Nadiži, zato smo skočili pogledat še tja na ohladitev in ujeti zadnje sončne žarke v dnevu.
V ponedeljek, 15.8.2016, smo nato pospravili naš tabor in se dobre volje, malce utrujeni odpravili proti domu. Besede ob zaključku pa ”Drugo leto ponovimo!”.

Plezajte!

Besedilo: Klara Štupar in Luka Nagode, ŠPO Komenda

Tabor za otroke v Bohinju, 17-19.6.2016

Na prijeten junijski petek nas je pred Planinskim domom Komenda pričakal avtobus, ki nas je odpeljal v Bohinj. Vanj smo natovorili vso našo prtljago, se poslovili od staršev in se podali novim dogodivščinam na proti. Naš dom za dve noči so postali šotori tabornega prostora Gozdne šole. Prijetna jasa obdana z gozdovi in neposrednim dostopom do urejene plaže Bohinjskega jezera je bila prostor namenjen zabavi, športu, prijetnim večernim prireditvam in seveda kurjenju tabornega ognja.

Prvi plezalni dan smo preživeli v bohinjskem plezališču Bellevue, kjer smo urili naše plezalne prste na urejenih smereh z zanimivimi imeni, preplezali smo Škorpijona, se podali na vrh smeri z imenom Veverica, in odskakljali po Zajčku. Tudi kosilo smo pojedli kar v plezališču, skuhane hrenovke so bile prijetno okrepčilo po napornem plezanju, hrenovke pa so zadišale še drugim otrokom, ki so plezali v spremstvu staršev, tako da smo prijazno nahranili tudi ostale plezalne navdušence in ŠPO Komenda predstavili v dobri luči tudi drugim. Po kosilu smo sončno soboto preživeli na plaži, se ohladili v prijetnem jezeru ter se s kanujem popeljali malo naokrog.

Nedeljsko dopoldne smo preživeli na plezališču Pod skalco, ki je v neposredni bližini jezera v Ribčevem Lazu. Po kosilu, so se nam pridružile še starši, dedki in babice, ki so se pripeljali v Bohinj po svoje otroke in nas prijetno posladkali s pecivom, ki so ga nam ga prinesli. Čakalo pa jih je še presenečenje, pripravili smo plezalno tekmovanje, ki so se ga poleg otrok udeležili tudi starši. Otroci so tekmovali za veliko nagrado Zlata matičarka, starši pa so se potegovali za Zlato pivo. Tekma je potekala v sproščenem duhu, z veliko mero spodbujanja in prijateljske tekmovalnosti. Vsi udeleženci tabora pa so bili nagrajeni z medaljo in plezalno majico.

Plezajte!

Besedilo: Matjaž Jenko, ŠPO Komenda

Novi pripravniki športnega plezanja

ŠPO Komenda ponosno razglašamo, da smo dobili nove pripravnike športnega plezanja. Svoj pogum, znanje in iznajdljivost je na izpitu pred izkušeno komisijo pokazalo 12 novih plezalcev : Marta Jagodic, Matej Petek, Dominik Jagodic, Klara Štupar, Nika Mulec, Boris Hafner, Rok Hafner, Jani Kanc,Uroš Hočevar, Matevž Čretnik, David Oštir in Alen Erzar.

Vsem iskreno čestitamo in želimo čim več plezalnih užitkov!

načelnik in inštruktor ŠPO Komenda Marko Pogačar