Vodniški odsek

Vajnež (2104m), 15.10.2017

Prvič na poti s Planinskim društvom Komenda – Vajnež 2104 m
Preko sestre Polone sem bila povabljena, da se pridružim izletu na manj zahteven vrh in kot čisti laik, ki več kot 25 let ni bil v hribih sem prikimala v upanju, da manj zahteven vrh res pomeni manj zahteven vrh. Zbor ob 7. uri, čisto prezgodaj zame, vendar seveda, če se to grem, pridem ob 7.00. 12 se nas je odpravilo na pot, 6 moških, 6 žensk, odlična zasedba. V prelepem jutru smo se odpeljali na Gorenjsko, v podnožje Stola, še nekaj višje od Valvazorjeve koče (iz Potoške planine), nato pa najprej skozi gozd in nato preko odprte planjave s sem ter tja krpo snega proti vrhu. Je kar šlo, Zoran je skrbel, da smo vsi lahko z dostojnim tempom dosegli vrh na 2104 metrih. Tam mi je šinilo v glavo, oh ja seveda, pri nas se reče “sončna stran alp”. V senci so se videli avstrijski vrhovi, na sončni pa so se bleščali naši vršaki. Dan je bil tako lep in bilo je še zgodaj, zato smo se povzpeli še na Potoški Stol tam v bližini, za posladek. Ob sestopu smo srečali zanimive druščine. Meni se je pa po prvi nejevolji, da smo štartali tako zgodaj zjutraj, začelo svitati, da je to najboljši štart. Ko srečuješ ljudi, ki se še vzpenjajo, ti si pa že doživel lepoto vzpona in jutranji mir, ki ga vrhovi ponujajo, veš, ja, to je to in ja, naslednjič spet ob 7.00.
Za zaključek smo se z druščino zaustavili še pri Marički, tradicionalni zaključek vsake ture.
Za tiste, ki redno hodijo v hribe, eden lepših dni, meni eden najlepših do zdaj. Ne samo izziv vzpona in lepota narave, mir, ne, pet ur miru in odklopa od vseh impulzov, ki jih moram(o) sprejemati in oddajati v dolini med tednom, je tisto, kar me je kot laika najbolj fasciniralo. Ugotavljam, da si tega ne samo želim, temveč tudi potrebujem. Po moje tudi drugi. Še bom šla. Tisti pa, ki pa (še) nimate časa, si ga pa prosim najdite in se naslednjič pridružite, bo šlo!

Špela Zalokar

Besedilo: Špela Zalokar; Fotografije: Matjaž Drolec

Celovška špica, 30.07.2017

Manjša skupina planincev se je v nedeljo, 30.7.2017, pod vodstvom Milana Šinkovca odpravila na Celovško špico (2.103 m). Celovška špica se nahaja v Karavankah, na meji z Avstrijo in velja za zahtevno brezpotje.
Vremenske razmere zjutraj niso bile najbolj obetavne, vendar jim je kljub temu uspelo turo do konca izpeljati. Zgodaj zjutraj so se z Ljubelja povzpeli na Zelenico, od tam naprej pa pot nadaljevali proti Vrtači in nato na odcepu zavili levo v smeri proti Stolu. Od tam naprej so eno uro hodili še po markirani poti, nato zavili desno na brezpotje in prispeli do sedla pod Celovško špico. Tam so si nadeli čelade in se povzpeli proti vrhu. Pot je proti vrhu zelo izpostavljena, zato je bila potrebna velika zbranost in previdnost. Za pot do vrha so potrebovali dobre štiri ure. Zaradi grozečih oblakov, so se kar hitro odločili za sestop in vrnitev nazaj po isti poti proti Zelenici. Za pot nazaj do Zelenice so potrebovali 3 ure in pol, nato pa si v miru privoščili zaslužen počitek v domu na Zelenici. Sledil je še sestop iz Zelenice do Ljubelja in nato povratek proti Komendi.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Jože Gradišar

Koča Corsi, 15.7.2017

Planinci PD Komenda smo se v soboto, 15.7.2017, skupaj s planinci PD Ljubljana Polje odpravili na pohod na kočo Corsi. Koča Corsi se nahaja v Italiji, v predelu zahodnih Julijskih Alp in spada v Viševo skupino. Pohoda se nas je udeležilo skupaj 23 planincev.
Iz Komende smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali z avtobusom in po dobri uri in pol vožnje prispeli do izhodišča Jezerska dolina (980 m), kjer smo pričeli s pohodom. Od izhodišča smo krenili navzgor po poti v dolini belega potoka, mimo bivše koče Brunner ter naprej do bivaka Gorizia (1.950 m), od tam dalje pa smo pot nadaljevali v dveh različnih smereh. Ena skupina se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino, ki velja za lahko označeno pot, druga skupina pa po »Poti Stoletnice«, ki velja za zelo zahtevno označeno pot.
Pot čez Trbiško škrbino je vodila po razbitem terenu in melišču navzgor do Krniške škrbine, druga pot »Pot stoletnice« pa najprej strmo navzgor po grušču do zgornje škrbine belega potoka (2.139m). Tam smo si nadeli plezalne pasove in čelade in nato nadaljevali pot po razgibani zavarovani plezalni poti na greben Male bele špice (2.217 m) in naprej do predora v Rabeljski Krniški špici. Za pot skozi predor smo potrebovali svetilke. Pot je naprej vodila navzdol na polico in po njej na Krniško škrbino. Ta del poti je bil kar zahteven in mestoma izpostavljen, z vmesnimi navpičnimi vzponi in spusti.
S Krniške škrbine (2.186 m) smo se potem zopet vsi po isti poti spustili po melišču navzdol do koče Corsi (1.950 m). V koči smo se malo okrepčali in odpočili, nato pa je sledil sestop do Viške planine in naprej po strmi cesti navzdol v Jezersko dolino, kjer nas je že čakal avtobus. V Komendo smo se vrnili v poznih popoldanskih urah.
Ob hoji smo uživali ob razgledih na mogočne vrhove Zahodnih Julijcev. Smo pa za pot skozi Trbiško škrbino skupno potrebovali približno 6 ur hoje, za »Pot Stoletnice« pa 7 ur.
Prvo skupino pohodnikov, ki se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino je vodil Marko Primar (PD Ljubljana Polje), drugo skupino, ki se je odpravila po »Poti stoletnice« pa sta vodila Tomaž Stražar (PD Ljubljana Polje) in Brane Osolnik (PD Komenda).
Udeleženci smo bili nad pohodom navdušeni. Vodnikom se zahvaljujemo za dobro organizacijo in izvedbo ture in si tudi v naprej želimo še veliko takšnih tur.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec

Veliki vrh in Velika Zelenica, 24.06.2017

Zgodaj zjutraj se je naša skupina pohodnikov odpeljala od PD Komenda čez Kranjski Rak do planine Ravne. Od tod se je začel pohod po markirani poti do Velike Zelenice. Z vrha smo imeli prelepe razglede na Kamniško- Savinjske Alpe, Rogatec, Veliko Planino in mnoge druge. Po malici in skupinskem slikanju smo odšli na drugi vrh ter se nato z veliko dobre volje vrnili nazaj v dolino. Med pohodom smo nabirali tudi zdravilna zelišča za izdelavo domačega čaja.

V prihodnje si želimo še veliko tako uspešnih pohodov in še večje število pohodnikov.

Besedilo: vodnik Osolnik Brane; Fotografije: Matjaž Drolec

Omiška Dinara in Mosor, 21-23.4.2017

V zgodnjih jutranjih urah smo se planinci iz Komende skupaj s PD Ljubljana Polje odpeljali v Dalmacijo do izhodišča za pohod po Omiški Dinari. 34 pohodnikov skupaj z vodniki je čakala 6 urna pot s prelepimi razgledi na otoke (Brač), mesto Omiš in Split. Spremljalo nas je prelepo sončno vreme, veter je blažil vročino, brez obilice smeha in dobre volje pa tako ali tako nikoli ne gre. Ob prihodu v Omiš so nas že čakale pripravljene mobilne hiške v kampu Galeb, ki so nudile obilico udobja in topel tuš. Najbolj pogumni (pogumen) pa so preizkusili tudi morsko kopel. Zvečer je sledilo druženje in večerja ob dobrotah iz žara mojstra Boruta Kavčiča.

Zgodaj zjutraj nas je prebudilo toplo sonce, še zadnji pogledi na plažo in potrebno se je bilo odpraviti na izhodišče drugega dne v vasico Gornje Sitno, kamor nas je šofer Frenk varno pripeljal. Pot nas je najprej vodila do planinske koče Umberto Girometta. Po krajšem postanku in izdelanem “bojnem” planu smo se odpravili na krožno turo po pogorju Mosorja. Pot nas je vodila do vrha Ljubljan (1.262 m) in nato po grebenu na Vickov Stup (1.325 m) kjer je postavljen stolp, podoben stolpu Jakoba Aljaža na Triglavu. Sama pot je bila dobro markirana, na nekaterih mestih je bila potrebna pomoč vodnikov, da smo pot lahko varno nadaljevali. Zadnji vrh naše krožne poti je bil Veliki Kabal (1.339 m), ki mu je sledil strm spust nazaj do planinske koče. Pot je res bila naporna in dolga sedem ur, je pa nudila obilico lepih razgledov, da so na svoj račun prišli še fotografi. Dobra večerja v koči je vsem zato pošteno teknila. Sobe v koči so bile hladne, zato smo se ponoči zarili v naše spalne vreče.

Jutranji budnici je ob 7.00 uri sledil zajtrk in nato še skupinsko slikanje pred kočo s prijaznim oskrbnikom. Čas je bil za slovo in počasen spust v dolino, kjer nas je v mestu na avtobusni postaji že čakal naš šofer.

S tem se je zaključila naša pohodniška tura po Dalmaciji in ker brez vseh članov obeh društev le ta ne bi tako dobro uspela, smo sklenili, da najbolje, da se preimenujemo v društvo KomPolje.
V imenu našega Planinskega društva bi se za dobro organizirano turo rad zahvalil  predsednici PD Ljubljana Polje, vodnici Mateji Tonin, vodniku Marku Primar, vodniku pripravniku iz PD Rečica Matjažu Vrhovnik, našemu pripravniku vodniku Borutu Kavčič, ter za logistiko zemljevida poti Zdenku Nemec. Nazadnje moram pohvaliti vse udeležence pohoda za strpnost in dobro voljo. V obeh društvih, oz. v skupnem imenu društva KomPolje si želimo še veliko tako lepih tur.

Vodnik PZS
Osolnik Brane

Fotografije: Matjaž Drolec