Vodniški odsek

Nanos (1.262 m), 22.04.2018

Po odhodu iz zbornega mesta izpred planinskega doma in jutranje kavice na bencinskem servisu Ravbarkomanda prispemo do parkirišča na Razdrtem. Zasedeno parkirišče nam namigne, da je danes Nanos cilj mnogim planincem. Pot nas sprva vodi po travnatem nato gozdnem pobočju, ki kmalu preide v skalnati teren. Vzpenjamo se po zahtevni poti, ki je na nevarnih mestih zavarovana z jeklenicami. Na vršnem grebenu nas spremlja rahel veter in že ozremo oddajnik ter planinski dom. S soncem obsijana miza pred planinskim domom na Nanosu nas kar vabi da prisedemo. Krajši počitek z malico in že sledi sestop po lažji ( položnejši ) poti mimo cerkve Svetega Hieronima proti izhodišču. Nekje sredi pobočja nas preseneti modras, ki je verjetno pred kratkim zapustil zimsko prebivališče in počasi izgine med skalovjem. Najmlajši udeleženec z dobrimi 5 leti je vso pot prehodi sam za kar zasluži pohvalo.

Besedilo: Zoran Sodnik; Fotografije: Zoran Sodnik

Vajnež (2104m), 15.10.2017

Prvič na poti s Planinskim društvom Komenda – Vajnež 2104 m
Preko sestre Polone sem bila povabljena, da se pridružim izletu na manj zahteven vrh in kot čisti laik, ki več kot 25 let ni bil v hribih sem prikimala v upanju, da manj zahteven vrh res pomeni manj zahteven vrh. Zbor ob 7. uri, čisto prezgodaj zame, vendar seveda, če se to grem, pridem ob 7.00. 12 se nas je odpravilo na pot, 6 moških, 6 žensk, odlična zasedba. V prelepem jutru smo se odpeljali na Gorenjsko, v podnožje Stola, še nekaj višje od Valvazorjeve koče (iz Potoške planine), nato pa najprej skozi gozd in nato preko odprte planjave s sem ter tja krpo snega proti vrhu. Je kar šlo, Zoran je skrbel, da smo vsi lahko z dostojnim tempom dosegli vrh na 2104 metrih. Tam mi je šinilo v glavo, oh ja seveda, pri nas se reče “sončna stran alp”. V senci so se videli avstrijski vrhovi, na sončni pa so se bleščali naši vršaki. Dan je bil tako lep in bilo je še zgodaj, zato smo se povzpeli še na Potoški Stol tam v bližini, za posladek. Ob sestopu smo srečali zanimive druščine. Meni se je pa po prvi nejevolji, da smo štartali tako zgodaj zjutraj, začelo svitati, da je to najboljši štart. Ko srečuješ ljudi, ki se še vzpenjajo, ti si pa že doživel lepoto vzpona in jutranji mir, ki ga vrhovi ponujajo, veš, ja, to je to in ja, naslednjič spet ob 7.00.
Za zaključek smo se z druščino zaustavili še pri Marički, tradicionalni zaključek vsake ture.
Za tiste, ki redno hodijo v hribe, eden lepših dni, meni eden najlepših do zdaj. Ne samo izziv vzpona in lepota narave, mir, ne, pet ur miru in odklopa od vseh impulzov, ki jih moram(o) sprejemati in oddajati v dolini med tednom, je tisto, kar me je kot laika najbolj fasciniralo. Ugotavljam, da si tega ne samo želim, temveč tudi potrebujem. Po moje tudi drugi. Še bom šla. Tisti pa, ki pa (še) nimate časa, si ga pa prosim najdite in se naslednjič pridružite, bo šlo!

Špela Zalokar

Besedilo: Špela Zalokar; Fotografije: Matjaž Drolec

Celovška špica, 30.07.2017

Manjša skupina planincev se je v nedeljo, 30.7.2017, pod vodstvom Milana Šinkovca odpravila na Celovško špico (2.103 m). Celovška špica se nahaja v Karavankah, na meji z Avstrijo in velja za zahtevno brezpotje.
Vremenske razmere zjutraj niso bile najbolj obetavne, vendar jim je kljub temu uspelo turo do konca izpeljati. Zgodaj zjutraj so se z Ljubelja povzpeli na Zelenico, od tam naprej pa pot nadaljevali proti Vrtači in nato na odcepu zavili levo v smeri proti Stolu. Od tam naprej so eno uro hodili še po markirani poti, nato zavili desno na brezpotje in prispeli do sedla pod Celovško špico. Tam so si nadeli čelade in se povzpeli proti vrhu. Pot je proti vrhu zelo izpostavljena, zato je bila potrebna velika zbranost in previdnost. Za pot do vrha so potrebovali dobre štiri ure. Zaradi grozečih oblakov, so se kar hitro odločili za sestop in vrnitev nazaj po isti poti proti Zelenici. Za pot nazaj do Zelenice so potrebovali 3 ure in pol, nato pa si v miru privoščili zaslužen počitek v domu na Zelenici. Sledil je še sestop iz Zelenice do Ljubelja in nato povratek proti Komendi.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Jože Gradišar

Koča Corsi, 15.7.2017

Planinci PD Komenda smo se v soboto, 15.7.2017, skupaj s planinci PD Ljubljana Polje odpravili na pohod na kočo Corsi. Koča Corsi se nahaja v Italiji, v predelu zahodnih Julijskih Alp in spada v Viševo skupino. Pohoda se nas je udeležilo skupaj 23 planincev.
Iz Komende smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali z avtobusom in po dobri uri in pol vožnje prispeli do izhodišča Jezerska dolina (980 m), kjer smo pričeli s pohodom. Od izhodišča smo krenili navzgor po poti v dolini belega potoka, mimo bivše koče Brunner ter naprej do bivaka Gorizia (1.950 m), od tam dalje pa smo pot nadaljevali v dveh različnih smereh. Ena skupina se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino, ki velja za lahko označeno pot, druga skupina pa po »Poti Stoletnice«, ki velja za zelo zahtevno označeno pot.
Pot čez Trbiško škrbino je vodila po razbitem terenu in melišču navzgor do Krniške škrbine, druga pot »Pot stoletnice« pa najprej strmo navzgor po grušču do zgornje škrbine belega potoka (2.139m). Tam smo si nadeli plezalne pasove in čelade in nato nadaljevali pot po razgibani zavarovani plezalni poti na greben Male bele špice (2.217 m) in naprej do predora v Rabeljski Krniški špici. Za pot skozi predor smo potrebovali svetilke. Pot je naprej vodila navzdol na polico in po njej na Krniško škrbino. Ta del poti je bil kar zahteven in mestoma izpostavljen, z vmesnimi navpičnimi vzponi in spusti.
S Krniške škrbine (2.186 m) smo se potem zopet vsi po isti poti spustili po melišču navzdol do koče Corsi (1.950 m). V koči smo se malo okrepčali in odpočili, nato pa je sledil sestop do Viške planine in naprej po strmi cesti navzdol v Jezersko dolino, kjer nas je že čakal avtobus. V Komendo smo se vrnili v poznih popoldanskih urah.
Ob hoji smo uživali ob razgledih na mogočne vrhove Zahodnih Julijcev. Smo pa za pot skozi Trbiško škrbino skupno potrebovali približno 6 ur hoje, za »Pot Stoletnice« pa 7 ur.
Prvo skupino pohodnikov, ki se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino je vodil Marko Primar (PD Ljubljana Polje), drugo skupino, ki se je odpravila po »Poti stoletnice« pa sta vodila Tomaž Stražar (PD Ljubljana Polje) in Brane Osolnik (PD Komenda).
Udeleženci smo bili nad pohodom navdušeni. Vodnikom se zahvaljujemo za dobro organizacijo in izvedbo ture in si tudi v naprej želimo še veliko takšnih tur.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec