Vodniški odsek

Monte Capin (Veliki Kopinj) (1.735 m), 22.07.2018

Zjutraj smo se z lastnim prevozom odpeljali v Karnijske Alpe čez mesto Trbiž do doline Bartole kjer je bilo naše izhodišče. Bilo je zelo soparno, malo so se pojavljale dežne kaplje in po uri in pol hoje smo prispeli na sedlo Della Canton. Tu smo imeli krajši počitek ter se slikali ob kapelici in zvonu želja. Pot smo nadaljevali po delno markirani poti do razpotja kjer se je naša pot odcepila na brezpotjih do vrha Monte Capin. Na vrhu nas je pričakalo sonce, dobra volja in konjska družinica, prelepi razgledi na Julijske Alpe od Mangarta do Montaža in Ziljsko dolino v Avstriji. Ker je moja vremenska slika kazala, da bo na tem koncu ob 13. uri pričelo deževati smo se kmalu začeli vračati v dolino. Z veliko dobre volje smo prišli suhi do avtomobila. Ko je ura odbila 13 se je ulila ploha, mi pa smo se odpeljali proti domu. Na naši strani smo se ustavili pri Zelencih, izviru Save Dolinke tako da smo lepo zaključili današnji dan, uspešno in zadovoljno.

 

Besedilo: Brane Osolnik; Fotografije: Franc Cerar

Velika Baba (2.016 m), 01.07.2018

Zjutraj se že vsi zberemo pa šofer zaspi, pride s polurno zamudo, nas hitro naloži in gasa. Verjetno smo postavili nov hitrostni rekord do Lepene saj smo tam lahko še spili prvo kavo. Nato pa smo se odpravili proti našemu prvemu cilju Velika Baba. Do tja nas je kar matrala tale mulatjera in vsa ta sopara v zraku. Po 4 urah sopihanja le pridemo na vrh te babe, kjer naredimo daljši počitek in obvezno fotkanje. Nato pa se po isti poti spustimo do Krnskega jezera in si pri koči privoščimo topli obrok. Počasi nas je že začenjal čas preganjati, zato smo kar hitro spokal nazaj v dolino. V Lepeni spijemo še zasluženo pivo in na hitro naredimo analizo ture nato pa se spravimo v avtobus in proti domu.

Besedilo: Borut Kavčič; Fotografije: Borut Kavčič

Pohod ob Soči, 20.05.2018

Pred dvema letoma nas je vodnik Brane popeljal na prvi del poti ob Soči od Kugyjevega spomenika do vasi Soča. Tokrat je bilo na vrsti njeno nadaljevanje. Zgodaj zjutraj se nas je zbralo osemnajst pohodnikov, ki smo se z mini avtobusom odpeljali do vasi Soča. Tu smo si oprtali nahrbtnike in se v gosjem redu podali na pot. Ta se je praktično ves čas spuščala tik ob reki Soča. Sem ter tja smo jo prečkali preko visečih mostov in ob tem občudovali globoke kanjone, ki jih je reka izdolbla tekom mnogih let. Fotografi so spet prišli na svoj račun, Borut (pomočnik vodnika Braneta) pa jih (nas) je potrpežljivo čakal. Na polovici poti je bil čas za počitek, ki so ga nekateri izkoristili za kavico, drugi pa za sladkanje s palačinkami. Pot se je v nadaljevanju vila malo po travnikih in malo po gozdu, ob tem pa smo občudovali kanuiste, ki so drveli med brzicami Soče. Kaninsko pogorje je bilo z vsakim korakom bližje in s tem tudi naš cilj poti v vasi Čezsoča. Po zadnjem postanku ob kapelici, kjer smo spraznili vsebino nahrbtnikov, nas je čakalo še par minut hoje do gostišča Vančar. Tu smo si privoščili obilno pojedino, da smo lahko zdržali še dolgo vožnjo do doma.

Hvala vodniku Branetu za organizacijo in vodenje ter njegovemu pomočniku Borutu, da nas s prehitrim tempom ni preveč namučil. 

Besedilo: Matjaž Drolec; Fotografije: Matjaž Drolec

Nanos (1.262 m), 22.04.2018

Po odhodu iz zbornega mesta izpred planinskega doma in jutranje kavice na bencinskem servisu Ravbarkomanda prispemo do parkirišča na Razdrtem. Zasedeno parkirišče nam namigne, da je danes Nanos cilj mnogim planincem. Pot nas sprva vodi po travnatem nato gozdnem pobočju, ki kmalu preide v skalnati teren. Vzpenjamo se po zahtevni poti, ki je na nevarnih mestih zavarovana z jeklenicami. Na vršnem grebenu nas spremlja rahel veter in že ozremo oddajnik ter planinski dom. S soncem obsijana miza pred planinskim domom na Nanosu nas kar vabi da prisedemo. Krajši počitek z malico in že sledi sestop po lažji ( položnejši ) poti mimo cerkve Svetega Hieronima proti izhodišču. Nekje sredi pobočja nas preseneti modras, ki je verjetno pred kratkim zapustil zimsko prebivališče in počasi izgine med skalovjem. Najmlajši udeleženec z dobrimi 5 leti je vso pot prehodi sam za kar zasluži pohvalo.

Besedilo: Zoran Sodnik; Fotografije: Zoran Sodnik

Vajnež (2104m), 15.10.2017

Prvič na poti s Planinskim društvom Komenda – Vajnež 2104 m
Preko sestre Polone sem bila povabljena, da se pridružim izletu na manj zahteven vrh in kot čisti laik, ki več kot 25 let ni bil v hribih sem prikimala v upanju, da manj zahteven vrh res pomeni manj zahteven vrh. Zbor ob 7. uri, čisto prezgodaj zame, vendar seveda, če se to grem, pridem ob 7.00. 12 se nas je odpravilo na pot, 6 moških, 6 žensk, odlična zasedba. V prelepem jutru smo se odpeljali na Gorenjsko, v podnožje Stola, še nekaj višje od Valvazorjeve koče (iz Potoške planine), nato pa najprej skozi gozd in nato preko odprte planjave s sem ter tja krpo snega proti vrhu. Je kar šlo, Zoran je skrbel, da smo vsi lahko z dostojnim tempom dosegli vrh na 2104 metrih. Tam mi je šinilo v glavo, oh ja seveda, pri nas se reče “sončna stran alp”. V senci so se videli avstrijski vrhovi, na sončni pa so se bleščali naši vršaki. Dan je bil tako lep in bilo je še zgodaj, zato smo se povzpeli še na Potoški Stol tam v bližini, za posladek. Ob sestopu smo srečali zanimive druščine. Meni se je pa po prvi nejevolji, da smo štartali tako zgodaj zjutraj, začelo svitati, da je to najboljši štart. Ko srečuješ ljudi, ki se še vzpenjajo, ti si pa že doživel lepoto vzpona in jutranji mir, ki ga vrhovi ponujajo, veš, ja, to je to in ja, naslednjič spet ob 7.00.
Za zaključek smo se z druščino zaustavili še pri Marički, tradicionalni zaključek vsake ture.
Za tiste, ki redno hodijo v hribe, eden lepših dni, meni eden najlepših do zdaj. Ne samo izziv vzpona in lepota narave, mir, ne, pet ur miru in odklopa od vseh impulzov, ki jih moram(o) sprejemati in oddajati v dolini med tednom, je tisto, kar me je kot laika najbolj fasciniralo. Ugotavljam, da si tega ne samo želim, temveč tudi potrebujem. Po moje tudi drugi. Še bom šla. Tisti pa, ki pa (še) nimate časa, si ga pa prosim najdite in se naslednjič pridružite, bo šlo!

Špela Zalokar

Besedilo: Špela Zalokar; Fotografije: Matjaž Drolec