Vodniški odsek

Lubnik, 26.02.2017

V mrzlem jutru smo se zbrali pred planinskim domom v Komendi. Pot nas je vodila proti Škofji loki. Turo pričnemo s hojo po starem mestnem jedru in nato pot nadaljujemo preko zaselkov vzporedno z reko Soro do gozda, kjer se pot prične strmo vzpenjati. Za vzpon na Lubnik uporabimo grebensko pot, ki je v spodnjem delu še pomrznjena in sčasoma prehaja v zasneženo pot.
Grebenski razgled je prečudovit, kakor tudi iz samega vrha Lubnika. Sončni žarki v zatišju doma in pustni krofi nas nikakor na spustijo v dolino. Za sestop uporabimo poti in kolovoze po južni strani Lubnika preko vasi Gabrovka in mimo Loškega gradu do izhodišča. V sončnem vremenu smo tako naredili lepo krožno pot.

Besedilo: Zoran Sodnik, Fotografije: Zoran Sodnik, Jože Gradišar

Osolnik, 8.1.2017

Za prvo turo v novem letu 2017 sem izbral lahko zimsko turo na Osolnik v Polhograjskih Dolomitih. Pohodniki smo se zbrali pred PD Komenda in se odpeljali do vasi Sora, kjer se je začel naš pohod na Osolnik. Spremljalo nas je hladno jutro in kmalu smo prišli do doma na Govejku. V koči nas je pogrel topel čaj, nato pa smo kmalu mahnili do našega vrha. Moj kuža Mickey nas je veselo spremljal vso pot in bil pozoren na pohodnike. Uspela nam je lepa zimska tura in v novem letu si želimo veliko podobnih tur.

Besedilo in fotografije: Brane Osolnik

Kostavska planina, 18.12.2016

Letošnje leto smo končali z lepo turo na Kostavsko planino. Udeležili smo se spominskega obeležja NOB, kjer so borce Kamniške čete sovražniki in domači izdajalci pobili na Kostavski planini. V prelepem hladnem in sončnem vremenu se je pohoda udeležilo 13 planincev PD Komenda. Z veliko dobre volje smo se vračali v dolino, veseli, da smo poskrbeli za našo vitalnost, hkrati pa se spomnili na partizane, ki so se žrtvovali za našo domovino.
V prihodnjem letu si želimo še veliko lepih, varnih pohodov v gorah. Za konec, pa Vam vsem skupaj želim srečno, zdravo novo leto 2017.

Besedilo in fotografije: Planinski vodnik, Brane Osolnik

Izlet v neznano, 29.10.2016

Planinci smo se v soboto, 29. oktobra 2016 zopet odpravili na izlet v neznano. Tokrat sta ga organizirala vodnika Janez Uršič in Janez Pogačar.

Izlet smo pričeli v radovednem pričakovanju in ugibanju kam nas bosta vodnika tokrat odpeljala. Pred nami je bil lep sončen dan tako, da razlogov za dobro voljo ni manjkalo.

Izpred Planinskega doma smo krenili proti Ljubljani in naprej po primorski avtocesti. Le-to smo zapustili na izvozu Logatec ter pot nadaljevali v smeri Idrije. Pot je bila za marsikoga od nas še posebej zanimiva, saj se večina od nas tam zelo poredko pelje. Malo pred Idrijo smo naredili prvi postanek in si ogledali Divje jezero, ki spada med bisere slovenske naravne dediščine. Divje jezero je kraško sifonsko jezero, ki se nahaja približno dva kilometra južno od Idrije. Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode. Od tod tudi ime Divje jezero. Iz jezera teče najkrajša slovenska površinska reka Jezernica, ki se po 55 m izliva v Idrijco. Organizatorja sta poskrbela tudi za malico tako, da smo se ob prvem postanku tudi malo okrepčali.

Pot smo nadaljevali ob reki Idrijci v smeri Tolmina, naredili krajši postanek za kavo na Mostu na Soči in nato pot nadaljevali ob reki Soči vse do Kobarida, kjer smo se ustavili in ogledali Kobariški muzej. Tamkajšnji vodič nam je izčrpno predstavil dogajanje med 1. svetovno vojno na soški fronti. V Kobaridu smo si žal zaradi pomanjkanja časa le od daleč ogledali še Italijansko kostnico, spomenik italijanskim vojakom, padlim v 1. svetovni vojni. Iz Kobarida smo se naprej odpravili v smeri Bovca, si ob poti ogledali še slap Boka, nato pa v Bovcu naredili postanek za kosilo.

Pot smo nadaljevali v smeri mejnega prehoda Predel, kjer smo ob poti najprej videli utrdbo Kluže in se nato ustavili ob utrdbi Predel. Utrdbo Predel so zaradi grožnje pred novo vojno s Francijo pričeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je utrdba s posadko doživela krvavi krst, ko jo je napadla Napoleonova vojska. Francozi so utrdbo osvojili in požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Vojaki, ki so v boju padli, so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Hrabrim branilcem je avstrijski cesar Ferdinand I. dal leta 1848 postaviti spomenik v obliki piramide, pod katero je kip umirajočega leva, kot simbol, da tudi najbolj hrabri in pogumni, tako kot je lev, lahko podležejo, če je udarec prevelik. Leta 1848 so utrdbo na Predelu ponovno obnovili. Po izgradnji nove utrdbe v Klužah leta 1882 in leta 1900 še topniške utrdbe Fort Hermann na pobočjih Rombona nad Klužami pa je utrdba na Predelu izgubila na pomenu. Med 1. svetovno vojno je bilo v utrdbi na Predelu skladišče in bivališče delavcev.

Čez Predel smo se se nato odpravili v Italijo in nato čez mejni prehod Rateče nazaj v Slovenijo. Ustavili smo se še v Planici, kjer smo si ogledali naš novi nordijski center in mlade skakalce, ki tam pridno trenirajo.

V poznih popoldanskih urah je sledil povratek proti Komendi. Izlet smo v prijetnem vzdušju zaključili z večerjo v Planinskem domu. Na koncu se je Zoran Sodnik iskreno zahvalil vsem prisotnim za udeležbo na izletu, predvsem pa organizatorjema za lep izlet, ki sta ga za nas pripravila.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec

Mali Golak, 23.10.2016

Za nami je lepa tura na Mali Golak. Že jutranje vzdušje je bilo zelo dobro. Peljali smo se čez Ajdovščino v vas Predmeja, kjer je bilo naše izhodišče. Med samo turo smo občudovali lepe jesenske barve dreves in po dveh urah hoje prispeli na vrh Malega Golaka (1495m). Na vrhu smo uspeli posneti skupinsko fotografijo vseh osmih udeležencev. Z nami je bil tudi “novo pečeni” vodnik pripravnik Borut Kavčič, ki se je izkazal kot pomočnik vodnika in je spremljal udeležence ture. Spustili smo se do Iztokove koče, kjer nam je prijala malica iz nahrbtnika. Borut je poizkusil tudi malico iz kuhinje te koče in jo zelo pohvalil. K vrnitvi v dolino do naših osebnih avtomobilov je prispevala dobra volja, izza oblakov pa je pokukalo tudi sonce.

Hvala udeležencem ture in pomočniku Borutu za usklajeno sodelovanje z vodnikom. V prihodnje si želimo še veliko dobrih in varnih pohodov.

Besedilo: vodnik Osolnik Brane; Fotografije: Matjaž Drolec

Prvi del Soške poti, 07.08.2016

Uspela nam je lepa tura v vročem poletju, v dolini Soče. V malo številčni udeležbi pohodnikov smo se zjutraj odpeljali izpred PD Komenda z avtobusom čez prelaz Vršič do izvira Soče. Od tu je Soška pot potekala ob kristalno čisti Soči v hladni senci dreves. Na poti smo čez Sočo tudi večkrat prečkali mostove. Ob samem zaključku pa smo si v kampu Jelinčič privoščili osvežitev s hladno Sočo.

Besedilo: Brane Osolnik; Fotografije: Brane Osolnik

Poldašnja špica, 25.06.2016

Uspela nam je lepa tura v Zahodnih Julijcih, v Italiji, na zanimiv dvatisočak. Kljub slabi napovedi smo imeli prekrasno vreme. Že zjutraj, ko smo se odpravili iz Komende, je bilo vzdušje enkratno. Avtobus je tako 17 pohodnikov odpeljal v dolino Zajzere, kjer se je začel naš pohodni dan. Pot nas je vodila po strmem vzponu do koče Grego (1.389 m) in naprej na Rudni vrh mimo stare kasarne, ki so jo predelali v Bivak Gemona (1.946 m). Po treh urah hoje smo prispeli na vrh Poldašnje špice (2.087 m). Vreme je zdržalo, a kljub prisotni vročini, smo bili zmagovalci mi, planinci. Med hojo v dolino je bilo veliko govora o bodoči turi na Dolomite in vsi skupaj smo se že veselili naslednjih pohodov v visokogorje.
Kot vodnik PD Komenda moram priznati, da so naši pohodniki zelo vesela družba in pravi planinci, zato mi je v še toliko večje veselje organizirati turo, saj vem, da bomo planine zapustili polni lepih spominov.

Besedilo:vodnik PZS Brane Osolnik; Fotografije: Matjaž Drolec

Severni Velebit, 4.6.-5.6.2016

Z avtobusom, ki ga je vozil naš dobri šofer Mladen smo se peljali v Narodni park Severni Velebit na Zavižanu. Vreme nam je bilo precej naklonjeno čeprav je kazalo na nevihte z dežjem, pa se je fronta umaknila v Liko.
Premužičeva pot je bila zelo zanimiva. Opazili smo lahko veliko flore in favne, pozorni pa smo morali biti tudi, da ne bi srečali kakega poskoka (kačo). Bilo je veliko slikanja same narave, pogled na morje pa je zakrivala megla. Med potjo smo skočili na vrh Gromovača (1675m) kjer je sledila skupinska slika najbolj drznih pohodnikov.
Zelo moram pohvaliti mlajše udeležence (otroci) pohoda, da so bili vztrajni in dosledni do nas starejših.
Po sedmih urah hoje smo prispeli na Alan, ki je bil naš cilj prvega dneva ture. Vsi srečni in zadovoljni smo si opomogli z večerjo, ki nam jo je skuhala oskrbnica Irena Pavić, in tudi pivo nam je dobro pasalo po naporni turi. Prišla je noč in ker je bil pred nami naporen dan – tura do Jablanca, smo se odpravili spat. Utrujenost je pripomogla k smrčanju in ponoči je bilo veliko nažaganih drv za oskrbnico.
Po jutranjem zajtrku smo se skupina 30. udeležencev odpravili proti cilju Jablancu. Med potjo se je lažje poškodoval mlajši fant, ki pa je zmogel pot do cilja. Mojemu kolegu Tonetu so se čevlji čisto uničili tako, da jih je v Jablancu simbolno obesil na drevo na ogled drugim pohodnikom.
Po šestih urah smo prispeli v luko v Jablancu, se preoblekli v lahka oblačila, nekateri pogumneži pa smo se osvežili tudi v morju – prava milina. Imeli smo kosilo v penzionu Lux, kjer je bil zaključek naše prelepe dvodnevne ture. Sledila je vrnitev proti domu, veseli a malo utrujeni smo si zaželeli še veliko takih prelepih uspešnih tur v našem društvu PD Komenda.
Za pomočnika sem si izbral predsednico PD Lj. Polje Matejo Tonin in se ji zahvaljujem za pomoč pri vodenju.

Besedilo: vodnik Brane Osolnik; Fotografije: Matjaž Drolec