
Novice
Slemenova špica (1.911m), 11.10.2025
V soboto, 5. oktobra, smo se podali na Slemenovo špico, eno najlepših jesenskih tur v Julijskih Alpah. Celotna letošnja planinska sezona je bila za nas zaznamovana z lepim vremenom, dobro voljo in številnimi lepimi doživetji – in tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Turo je pripravil vodnik Andrej. Ker je nekaj dni pred pohodom zapadel sneg, je že v sredo sam prehodil celotno pot, da bi preveril razmere in se prepričal, da bo tura varna za vse udeležence. Tako smo v soboto lahko brez skrbi uživali v popolnem dnevu.
Zjutraj smo parkirali malo naprej od skakalnic, kjer smo začeli naš krožni pohod. Pot nas je najprej vodila po markirani stezi proti Grlu, sprva po prijetnem gozdnem kolovozu, ki se kasneje spremeni v strmejšo planinsko pot, obdano s smrekami in macesni. Ta del poti je mestoma precej krušljiv, zato smo za varnost nadeli čelade. Višje, ko smo se dvigali, so se pred nami začeli odpirati čudoviti pogledi na dolino Tamar in mogočno severno steno Jalovca, ki je spremljala naš vzpon skoraj ves čas.
Več…Vabimo na kostanjev piknik
Mišelj vrh (2.349m), 20.-21.09.2025
Pa smo ga dočakali. Vabilo na dvodnevno turo na Mišelj vrh (2349 m). V soboto, 20. 9. 2025, se je pred Planinskim domom v Komendi zbralo 12 pohodnikov, ena udeleženka pa nas je počakala na izhodišču na Pokljuki.
Mišelj vrh se nam je izmikal kar tri leta. Letos nas je pričakal v najlepšem sijaju. Z Rudnega polja smo se odpravili še z naglavnimi lučkami. Za marsikoga je bilo to še sredi noči, a parkirišče je bilo že skoraj polno. Vsi planinci smo se podali v isto smer. Na poti do Vodnikovega doma so nas pozdravili prvi sončni žarki. Prelep sončni vzhod je napovedoval še lepši dan. In tu, kjer smo mi zavili proti Velemu polju, je večina (no, vsi ostali planinci) nadaljevala proti Triglavu.
Spustili smo se na Velo polje in nadaljevali proti Planini pod Mišelj vrhom. Tam nas je prehitel edini planinec, ki smo ga srečali na naši poti. Pot se je obrnila navkreber. Najprej smo dosegli vrh Koštrunovca (2102 m), si privoščili počitek in uživali v razgledu. Triglav, Verner, Tosc, Adam, Eva, Škednjavec … Julijci kot na dlani. Nadaljevali smo proti Mišelj vrhu. Počasi. Iskali smo prehode na krušljivem terenu. Ves trud je bil poplačan na vrhu. Razgledi za bogove in tako se je v tistem trenutku verjetno počutil vsak izmed nas. Vedeli smo, da nas čaka še težak sestop, pa nas ni preveč zanimalo. Res smo uživali.
Več…Prečenje Poliških Špikov, 06.09.2025
V soboto, 6. 9. 2025, sta nas vodnika Robi in Milan povabila na prečenje Poliških Špikov. Pred
Planinskim domom se je ob 3.30 zbralo sedem pohodnikov.
V letošnjem poletju nas je pot že drugič peljala v zahodne Julijce. Na planino Pecol smo se
pripeljali še v temi. Z naglavnimi lučkami smo začeli našo turo mimo sirarne in naprej proti
Škrbini prednje Špranje, kjer se pot razcepi. Na desno vodi pot proti vrhu Koštrunove špice
(2502 m), na levo pa smo, opremljeni s čeladami, plezalnimi pasovi in samovarovalnimi
kompleti, vstopili v steno Špika nad Špranjo (2554 m). Pot je ves čas izpostavljena in
prepadna, zavarovana z jeklenicami, kjer je nujno potrebno. In takih mest ni malo. Do našega
cilja je bilo kar 58 jeklenic.
Napredovali smo počasi, res je bilo treba paziti na vsak korak. Na sedlu med Špikom nad
Špranjo in Špikom nad Nosom (2531 m) smo lahko občudovali Viš, kočo Corsi in pot dostopa
in spusta, ki smo ga opravili v mesecu juliju. Nadaljevali smo s prečenjem pobočja Špika nad
Nosom in se povzpeli na vrh, kjer stoji najlepši bivak, kar sem jih videla. Postavili so ga v
spomin na trbiškega alpinista, fotografa, gorskega reševalca in vodnika Luca Vuericha, ki se je
smrtno ponesrečil v gorah. Sledila je malica in fotografiranje. Spust je bil adrenalinski.
Nadaljevali smo s prečenjem Škrbine nad Tratico (2274 m) in Špika Hude police (2420 m).
Najtežji del poti je bil za nami. Spusta proti planini Pecol ni hotelo biti konec. Panoramski
razgled je bil prečudovit, utrujene noge pa so se že malo tresle, zato je bila pazljivost nujna.
Na poti od začetka do konca smo imeli tudi zveste spremljevalce – kozoroge. Z neverjetno
lahkotnostjo, eleganco in hitrostjo se premikajo med skalnimi policami. In prav nič jih ni
strah. Brez težave se približajo človeku, da bi jih lahko pobožal. Od daleč smo videli tudi dva
svizca.
Vodnika sta se, tako kot vedno, odlično odrezala. Tudi vreme je sodelovalo z nami. Ni bilo
prevroče, občasno so nebo zakrili oblaki, temperature so bile odlične. Tura težka,
adrenalinska, dolga, hodili smo 13 ur. Z užitkom smo sezuli gojzarje. Na poti proti domu pa
smo imeli še obvezni postanek na ¨mitnici¨, kjer smo ob zasluženi pijači naredili analizo naše
poti. Utrujeni smo delali načrte za prihodnje ture. Idej imamo neskončno veliko …
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec
LEADER/CLLD – Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost
Naziv intervencije:
LEADER/CLLD – Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost
Naziv operacije:
Plezalni center Trzin
Kratek opis operacije:
Občina Trzin je skupaj s partnerji – Plezalnim društvom Trzin, Planinskim društvom Komenda in podjetjem Višinc d.o.o. – uspešno kandidirala na razpisu LAS Za mesto in vas ter s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP) in prejela Odločbo o pravici do sredstev, št. 33152-56/2025/7 z dne 20.6.2025.
V okviru projekta bo v športni dvorani Trzin vzpostavljen nov plezalni center, ki bo obsegal približno 100 m² plezalnih površin. Center bo namenjen športni vadbi, rekreaciji in vključevanju širše lokalne skupnosti.
V nadaljevanju projekta bodo v Trzinu in ostalih občinah LAS območja (Mengeš, Vodice, Medvode, Komenda, Domžale) potekale številne delavnice in dogodki, namenjeni tudi ranljivim skupinam, med katere sodijo mladi, starejši, ženske in osebe s posebnimi potrebami.
Cilji in rezultati:
Projekt naslavlja potrebo po sodobni in dostopni športni infrastrukturi ter spodbuja vključevanje vseh generacij v športno udejstvovanje in medobčinsko sodelovanje.
Cilji projekta:
- Vzpostavitev sodobnega plezalnega centra v Trzinu,
- Povečanje dostopnosti športnih aktivnosti za vse generacije in ranljive skupine,
- Spodbujanje socialne vključenosti in enakih možnosti za udeležbo v športu,
- Krepitev sodelovanja med občinami, društvi in zasebnim sektorjem.
Pričakovani rezultati:
- Vzpostavljen plezalni center z ~100 m² plezalnih površin,
- Izvedba številnih delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine,
- Večja športna aktivnost med prebivalci območja LAS,
- Trajnejše povezave med partnerji in okrepljeno prostovoljno delo.
Vrednost projekta:
Skupna vrednost z DDV: 91.641,18 EUR
Upravičeni stroški: 91.530,21 EUR
Pričakovani delež sofinanciranja: 73.224,16 EUR

Povezava na uradno stran: https://www.trzin.si/sl/content/obcina/plezalni-center-trzin.html
Škrlatica (2.740 m), 16.08.2025
Vabilo PD Komenda na Škrlatico dne 16. 8. 2025 je bilo dobro sprejeto. Za marsikoga sredi
noči, ob 3. uri zjutraj, se je 15 pohodnikov zbralo pred Planinskim domom na Podborštu.
Vedeli smo, da nas čaka naporen dan. V dolino Vrata smo se pripeljali še v trdi temi in nismo
bili prvi. Oprtali smo si nahrbtnike in se z naglavnimi lučkami odpravili na pot. Hitro smo
pridobivali na višini. Na nasprotni strani doline so lučke izdajale, da je veliko planincev vstalo
že pred nami in so se že vzpenjali z Malega Triglava proti Aljaževemu stolpu na vrhu. Lučke
smo opazili tudi na Tominškovi poti in na poti čez Prag. Tako kot so nas učili, v hribe se hodi
zgodaj zjutraj.
Na poti proti bivaku IV nismo imeli družbe in smo kar dobro napredovali. Ko se je gozd
umaknil ruševju, smo ugasnili naglavne svetilke. Pri bivaku smo si privoščili počitek in malico,
tam pustili del zalog vode, da so bili nahrbtniki lažji, in se odpravili naprej. Razgledi so postali
prečudoviti. Pogled na Stenar so zakrili Dolkova špica in Rogljica, na drugi strani pa Mali in
Srednji rokav, nasproti Kredarica s Triglavom.
Sonce je dobilo moč, bilo je vroče. Ob vstopu v steno smo se opremili še s čeladami. Ta del
poti je bil res zahteven in ena od udeleženk se je odločila počakati tam. Ostali so v časovnici
srečno dosegli vrh, si čestitali, naredili spominske fotografije in se po kratkem počitku
odpravili nazaj v dolino. Vremenska napoved je za popoldanske ure predvidevala nevihte.
Tokrat so se napovedi uresničile. Na poti proti bivaku so nas že ujele prve kaplje, tudi
zagrmelo je. V bivaku, na suhem, smo počakali, da je nehalo deževati. Spust v dolino je bil
zato zahtevnejši, saj so bile skale mokre in zdelo se nam je, da je pri sestopu gora še bolj
strma kot pri vzponu.
Vsi smo se srečno vrnili v dolino. Utrujeni nasmeški do ušes so kazali zadovoljstvo po
uspešnem vzponu. Celodnevna tura, težki nahrbtniki, čudoviti razgledi na sosednje gore,
sonce, dež, grmenje … vse v enem dnevu. Škrlatica je res kraljica.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin
Storžič (2.132 m), 09.08.2025
Najboljše stvari se zgodijo nepričakovano. V soboto, 9. 8.2025, smo se po telefonu naključno
slišali člani, ki se največkrat odzovemo na vabila društva. Ta vikend ni bilo uradnega vabila, a
vreme je bilo tako lepo, stabilno, pa polna luna … A bi mi kam šli? Pa je padla ideja. Nočni
pohod na Storžič.
Ob uri, ki res ni običajna za odhod v hribe, smo se zbrali v Kranju in se odpeljali do izhodišča
pod Storžičem. Hoditi smo začeli še brez naglavnih lučk. Ko je sonce povsem ugasnilo, luna
pa se je še skrivala na drugi strani hriba, smo še malo vztrajali, potem pa nadaljevali s
pomočjo umetne svetlobe. Pošteno smo grizli kolena in hitro napredovali. Na Malem Kališču
smo naredili kratek postanek, da ne bi motili pri Domu na Kališču. Izkazalo se je, da je bila
naša skrb odveč. Luči v jedilnici planinskega doma so nakazovale, da obiskovalci ne spijo.
Ustavili smo se še tam, pozdravili oskrbnika in planince, ki še niso šli spat, potem pa
nadaljevali našo pot.
Od Kališča do Bašeljskega sedla, ko se gozd umakne ruševju, je bilo ob polni luni dovolj svetlo
za hojo brez naglavnih lučk, kasneje smo jih za varen vzpon potrebovali. Nismo veliko
govorili, uživali smo v nočnem miru in prečudovitem razgledu na dolino, samo vodnika sta na
odsekih, kjer je bilo potrebno, opozorila na pazljivost. Tudi na mestih z jeklenicami smo se
dobro znašli. Da ima vrh stalne prebivalce, smo začutili že po vonju. Ovce so se stiskale v
čredi in verjetno so si mislile, kateri norci sredi noči motijo njihov mir. Prijazno so se
umaknile od vrat v ogrado, ki ščiti vrh s križem. Na vrhu nismo bili posebej gostobesedni,
uživali smo v razgledu. Po kratkem počitku smo se odpravili v dolino. Počasi, premišljeno.
Dobro nam je šlo.
Na Bašeljskem sedlu smo si oddahnili. Najtežje je bilo za nami. Mimo Doma na Kališču, kjer
so ob uri našega povratka že spali, smo sestopili proti izhodišču. Ko se je začelo daniti, smo
prišli do avta.
Srečni, da nam je uspel tak podvig, smo ugotovili, da ima noč res svojo moč. Poznamo poti na
Storžič, velikokrat smo se že povzpeli nanj iz vseh možnih smeri. Smo pa to strmino v temnem
delu dneva, čeprav osvetljenega z močno luno, doživeli čisto drugače. Še gora se je zdela
drugačna. Lepša, višja, mogočnejša.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern
Viš (2.066 m), 19.07.2025
Vodnika Robi in Milan sta v soboto, 19.07.2025, vodila planinski pohod na Viš-Jof Fuart. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, se je pred Planinskim domom zbralo 11 pohodnikov. Vožnja do izhodišča je minila hitro. Potem pa pot pod noge.
Preden se je začelo zares smo na Viški planini (1537 m) popili kavo. Nad nami so se dvigali vrhovi, ki so še zakrivali vrh našega cilja. Na nasprotni strani doline pa smo lahko občudovali pogorje Kanina. Čakala nas je dolga pot zato smo se odpravili naprej.
Po strmi, vijugasti poti med travmi smo hitro napredovali. Ves čas so nas spremljali kozorogi, ki so z neverjetno lahkotnostjo in eleganco premagovali največje strmine. Neverjetno. Tako od blizu jih le redko lahko opazujemo. Pred vstopom na pot Anite Goitan smo se opremili s čeladami, s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti. Kasneje se je izkazalo, da nam je bila vsa oprema v veliko pomoč. Pot pod Koštrunovimi špicami je bila strma, prepadna, vendar dobro opremljena z varovali. Na posebej težkih odsekih so se Robi, Milan in še dva bolj izkušena pohodnika res potrudili in nam pomagali, da strah ni dobil preveč moči.
Višje kot smo bili, več panorame smo lahko občudovali. Iz ¨morja¨, ki so ga pod nami ustvarjali nizka oblačnost in megla so se kazali vsi najvišji vrhovi. Mangart, Jalovec, Triglav, Kaninsko pogorje, Montaž,… prečudovito. Da nam ni bilo preveč vroče so občasno poskrbeli oblaki, ki so se dvigali iz doline in izhlapeli višje nad nami. Malo pod vrhom smo na drugi strani v daljavi lahko občudovali pogled na Sv. Višarje. Do vrha ni bilo več daleč. Za nami je iz druge smeri prišla skupina planincev, tudi Slovencev.
Vsi smo osvojili vrh. Iskreno smo si čestitali, slikali za spomin, razgledali po vrhovih v okolici in pojedli malico iz nahrbtnikov. Čas ni bil naš zaveznik zato sta se vodnika odločila, da ne bomo nadaljevali po poti Anite Goitan. Spustili smo se do planinske koče Corsi, ki je žal že dlje časa zaprta. Strma pot navzdol je bila adrenalinska. Tudi tukaj smo si pomagali z vpenjanjem na varovalih. Po izstopu iz stene smo čelade in samovarovalne komplete pospravili, popili še zadnje zaloge vode in do Viške planine uživali v razgledih in družbi kozorogov, ki so se nam približali na nekaj metrov.
Na planini smo si privoščili hladno osvežitev, pri pastirjih kupili sir in naredili analizo vzpona. Pot je bila zahtevna, celo adrenalinska, čas hoje dolg. Za tako turo je potrebna dobra fizična pripravljenost in izkušnje. V veliko pomoč sta nam bila vodnika, pa tudi bolj izkušeni pohodniki med nami. Zato hvala vsem. Prav zaradi dobre ekipe je bil dan še lepši.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec
Begunjščica (2.060m), 15.06.2025
Pohod po Karavankah: čez Bornove tunele na Begunjščico in Zelenico
Tokrat nas je pot vodila v osrčje Karavank, na čudovito krožno turo s startom na Ljubelju. Ob 7:30 smo parkirali tik ob prizorišču Hrastovega memoriala – mednarodnega gorskega preizkusa starodobnikov, kjer smo si na hitro ogledali nekaj res atraktivnih primerkov avtomobilov, nato pa se odpravili proti planini Prevala.
Pot nas je najprej vodila skozi znamenite Bornove tunele, ki jih je v začetku 20. stoletja dala zgraditi družina baronov Born za dostop do svojih gorskih lovišč. Sprehod skozi približno 250 metrov dolg in 2,5 metra visok rov priporočamo z naglavno svetilko – poglejte si, kako dobro so zgrajeni, brez naprav, ki jih poznamo danes!
Po prihodu na Prevalo je za nekatere sledil obvezen postanek s kislim mlekom, drugi pa smo si ob kavi že ogledovali nadaljevanje poti po Kalvariji – strmi, a razgledni poti proti vrhu Begunjščice. Kljub zgodnji uri nas je sonce že kar konkretno grelo, zato je bil postanek tik pod vrhom dobrodošel. Nekaj nas je skočilo še do Begunjske Vrtače, nato pa smo skupaj osvojili glavni vrh.
Namesto postanka pri Roblekovem domu smo pot nadaljevali proti Zelenici, kjer smo ujeli še zadnje razglede, preden smo se po uri hoje vrnili do izhodišča.
Vzdušje je bilo ves čas odlično – le voda je šla nekoliko prehitro, zato en praktičen nasvet za vse, ki se odpravljate na to turo: vzemite s seboj dovolj tekočine – raje preveč kot premalo!
Besedilo: Špela Zalokar, Fotografije: Špela Zalokar