24.10.2026 ob 7.00 uri se nas je kljub slabi vremenski napovedi na parkirišču planinskega doma v Komendi zbralo 38 udeležencev izleta v neznano. Bili smo prešerne volje in v pričakovanju, kam se bomo tokrat odpravili
Ob 7.00 uri smo se z avtobusom odpravili na pot in kot je v navadi sta organizatorja izleta Brane in Silvo razdelila listke, da bi ugotovili kam gremo. Ko smo pri Vodicah zapeljali na avtocesto v smeri Ljubljane sem pobral listke od udeležencev in ob pregledu ugotovil, da tokrat našega cilja ni ugotovil nihče, še najbližje je bila ugotovitev Ilirska Bistrica, ki pa je kar precej oddaljena od našega cilja.
Tako sem udeležencem na kratko obrazložil naš potek izleta. Povedal sem jim, da se peljemo v vas Ostrožno Brdo v Brkinih. To destinacijo sem izbral z namenom, da bi se potem peš odpravili do rekonstrirane partizanske bolnišnice, ki se nahaja 45 min od naselja v gozdu. Zaradi deževja, ki je bilo ponoči in slabe napovedi, smo si v vasi ogledali spominsko sobo omenjene bolnice in prisluhnili pripovedi domačina o bolnici.
Po dobri uri postanka na Ostrožnem Brdu, smo se odpeljali do naselja Prem, kjer nas je pričakala vodička TIC Ilirska Bistrica. V njeni družbi smo se odpravili po naselju Prem, kjer smo si ogledali cerkev, spominsko sobo Dragutina Ketteja in muzej šole, nato pa smo odšli še na grad Prem. Vseskozi nam je vodička doživeto in včasih tudi hudomušno razložila zgodovino naselja in gradu.
Po ogledu naselja Prem, pa smo se odpravili na zasluženo kosilo na turistično kmetijo Ivankotovi.

Po dobri hrani in pijači, smo se okoli 18.00 ure vrnili v Komendo polni novih spoznanj, kako lepo domovino imamo in si rekli da se spomladi ponovno snidemo in gremo v neznano.

1 2 3 ►

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Matjaž Drolec, Jasna Žagar

Vsako sezono mora imeti društvo kako dvodnevno turo. Včasih jo je organizirati z lahkoto, včasih pa vreme kroji svoje in jo mora odpovedati ali prestaviti. Kljub vremenskemu preobratu in znatni ohladitvi v minulih dneh, nam jo je le uspelo spraviti skozi.
Tokratna dvodnevna tura je potekala v naših bližnjih domačih gorah. Plan je bil Dolgi hrbet in Skuta. Začelo se je v petek ob 15. uri pri planinskem domu Komenda, kjer se je zbrala večina udeležencev, 7 nas je bilo, vodnik Robi nas je čakal na izhodišču v dolini Suhadolnika.
Mešani občutki so se prepletali ta dan, maloprej je šla čez Slovenijo močna fronta z dežjem in vetrom, ki se je na srečo popoldne že pomaknila naprej. Vrhovi so bili v megli in nismo vedeli, kaj nas čaka, a koča na Kokrskem sedlu (1793 m) je bila odprta. Meter za metrom smo premagovali in vmes se je megla razbila ter nam odkrila delček Grintovcev in tudi sonce, pozno zvečer se je pa vse razkadilo.
V gorah je bilo sveže ter vlažno in to smo dobro občutili, zato smo imeli kak kos obleke več s sabo poleg obvezne opreme. Na srečo je bilo v koči prijetno toplo in preživeli smo lep večer. V sami koči ni bilo veliko ljudi, vsega skupaj okrog 15, če ne štejem delovne ekipe.

Oltar je eden izmed tistih vrhov, ob katerem se vprašaš: Kje pa je to?? Ali to obstaja? To moram pa prav pogledat, kje je…?! … Marsikdo še ni slišal za ta vrh, je pa med desetimi najvišjimi v Sloveniji. Obstajata dva, eden je Mali Oltar, drugi Visoki Oltar in slednji je najvišji v Martuljkovi skupini, dviguje se ob Rokavih, Martuljški Ponci in Dovškem križi, če naštejem nekatere.
PD Komenda se je v nedeljo, 23. avgusta podala na tavisokega. Avgust rad pokaže vse sorte vremenskih razmer in tudi tokrat je bilo tako. Po hudi vročini se je začelo muhasto obnašati in zaradi dežja smo iz sobote prestavili na nedeljo zaradi boljše napovedi.
10 planincev pod vodstvom Milana Šinkovca in Andreja Pavlina se je iz Poldovega rovta v dolini Vrata odpravilo proti Oltarju zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. Pričeli smo se vzpenjati po gozdu, kjer je bilo ponekod bolj strmo, ponekod manj. Nad nami je bilo oblačno, najvišji vrhovi so bili v oblakih, ampak brez kakega dežja. Sopara je bila nižje kar znatna, višje je popuščala.

Planinsko društvo Komenda rado organizira različne ture v Sloveniji in tujini. Ampak včasih je potrebno poseči tudi po domačem hribovju. Skupaj s planinskim društvom Kranjski gamsi je planinsko društvo Komenda pod vodstvom Andreja Pavlina tokrat šla po vrhovih Komendske planinske poti in sicer na precej priljubljene vrhove med vsemi. Kompotela in Vrh Korena sta dva izmed njih, ampak Komendska planinska pot šteje tudi vrhove, ki so za nekoga malo s poti ali pa preprosto nevpadljivi, neprivlačni…
18 planincev iz obeh društev se je zbralo ob 6. uri na parkirišču na planini Jezerca. Prijetno hladno za ta čas tu zgoraj in človek se je malo že odvadil občutka mraza, zato nismo preveč čakali in jo mahnili po zastavljeni trasi, ki je bila tokrat krožna pot.