Na pevskih vajah medtem, ko čakam, da naš glas zapoje, včasih počnem vse drugo razen to, kar bi moral. Na koncu mape imam v srajčki nekaj natisnjenega terminološkega čtiva iz gorništva in ga občasno prebiram. V njem se najdemo tudi izraz »ponca«, kar pomeni v prevodu: »Gora, nad katero je sonce opoldne (npr. Rateška, Martuljška)«.
In zakaj ponca? Ker je bila to osrednja tema naše zadnje ture pri PD Komenda. V nedeljo 5. julija ob 4. uri zjutraj smo se zbrali na parkirišču pri planinskem domu v Podborštu pri Komendi. Na čelu z Robijem, Milanom in Andrejem se je zbralo 18 nadobudnih planincev za mogočno Rateško Visoko Ponco z višino 2274 m, ki kraljuje na slovensko-italijanski meji nad dolino Tamar in dolino Belopeških jezer.

Ob uri vzhoda smo pričeli hoditi izpred zgornjega Belopeškega jezera, sprva po ravnini do deloma zmerni strmi klančini do koče Zacchi, ki je priljubljena destinacija v zimskem času za sankanje. Sonce je obsvetilo strme stene masiva Mangarta z okoliškimi vrhovi. Po kratki pavzi občudovanja smo nadaljevali. Strmina je začela naraščati kot tudi višina in kmalu so se pojavile prva varovala. Pot skozi gozd in sčasoma ruševje nas je pripeljalo do žive skale, že vmes smo si pa nadeli tehnično opremo za zelo zahtevne poti, ker mestoma jo je bilo potrebno uporabiti. Pot je bila dinamična ne zaradi naklona, ampak zaradi krušljivosti same skale in višje se je ta stopnjevala.
Težavnost se je stopnjevala in prispemo do začetka mesta, kjer piše »PONZA FERRATA«. Naš pristop je potekal v tehnično zelo zahtevni, a dobro zavarovani smeri do vrha. Počasi in s previdnostjo ter pomočjo smo uspešno premagali vse ovire pred sabo in dosegli naš najvišji cilj te ture. In za nameček je že pred vstopom v ferato posvetilo sonce, kar je dodatno olepšalo celotno situacijo, če izvzamemo vročino.
Vrh je postregel z čudovitimi razgledi, ki jih pripadajoče fotografije ne bodo znale opisati tako kot so jih doživeli udeleženci. Od Špika, Triglava do Jalovca, Mangarta in čezenj do Viša, Montaža in celo Dolomitov se je videl razgled. Ampak najbližje pa Planica ter Tamar. Družbo so nam delali tudi hrvaški planinci, kjer smo tudi pokramljali z njimi. Vzdušje je bilo odlično.
Ferata je bila najtežji del ture, povratek je potekal po lažji poti na slovenski strani, kjer pa previdnost še vedno ni bila odveč. Strmina in izpostavljenost terena sta bila nov izziv. Z nekaj previdnosti smo postopoma sestopili do križišča, kjer se pridruži pot z Srednje Ponce. Večina se je odločila tudi za ta pristop, ki je bil pa precej lažji. Za tem pa povratek v dolino, kjer so naše utrujene noge že klicale po počitku. Krajši postanek zopet pri koči Zacchi, glavni pa v dolini in doma.
Visoka Ponca ni mačji kašelj, zato smo vodniki še toliko bolj ponosni, da je tura potekala brez večjih težav. Na ponovnem snidenju pa naslednjič, ko bo zopet nekaj zanimivega na sporedu

1 2 ... 6 ►

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin in Matjaž Drolec

V nedeljo, 21. 6. 2026, se je vabilu na pohod na Krn (2.244 m) odzvalo 19 pohodnikov. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, smo se zbrali pred planinskim domom na Podborštu. Do izhodišča je bilo daleč.

Ime gore Krn v Krnskem pogorju najverjetneje izhaja iz stare besede krn, ki pomeni štor oziroma odrezan del drevesa. To ime je verjetno povezano z značilno obliko gore, saj vrh Krna deluje kot nekoliko odsekan ali prisekan. Nekateri raziskovalci menijo tudi, da je ime lahko še starejšega, predslovanskega izvora, povezano pa naj bi bilo z besedami za kamen ali skalo, ker so taka imena na zahodu Slovenije pogosta. Danes ime Krn razumemo predvsem kot opisno ime, ki prikazuje videz gore, hkrati pa ima lahko zelo star zgodovinski izvor.

Na Krn vodi več poti. Vodniki Robi, Milan in Andrej so se tokrat odločili za lažji, daljši pristop. Iz Lepene do Krnskega jezera, kjer smo popili jutranjo kavo, in naprej pod Vrhom nad Peski na Batognico. Po poti smo imeli še malo ponavljanja zgodovine, saj so v prvi svetovni vojni tukaj potekali hudi spopadi soške fronte in nekaj ostankov je vidnih še danes. Vrh Batognice se je med prvo svetovno vojno zaradi silovitih minskih eksplozij in obstreljevanja znižal približno za 4 metre.

Poletna planinska sezona je pred vrati. V načrtu planinskega društva je nekaj zelo zahtevnih tur, nekaj pa jih bomo verjetno izvedli tudi brez vodstva vodnikov društva. Razveselili smo se vabila na prikaz varne hoje v gore po zavarovanih in nezavarovanih zelo zahtevnih poteh. Vsi udeleženci smo že hodili po takih poteh in poznamo predpisano opremo, vendar je prav, da pred novo sezono osvežimo znanje.
Vodnika Robi in Milan sta v soboto, 6. 6. 2026, osem udeležencev peljala na vsem nam znano ¨prizorišče¨ na Ajdno pod Stolom. Pot od izhodišča v Završnici do Ajdne je minila hitro. Pogovor na nezahtevni poti ni zamrl. Smo pa utihnili, ko sta Robi in Milan začela s predstavitvijo prave opreme in prave tehnike hoje v gore po zavarovanih in nezavarovanih zelo zahtevnih poteh. Plezalni pasovi, samovarovalni kompleti, vponke, vrvi, vrvice, gurtne … Pa vozli. In še enkrat – vozli. Res premalo treniramo.
Po teoretičnem delu smo se preizkusili še v praktičnem delu spuščanja po vrvi. Iz varne razdalje na trdnih tleh je bilo videti enostavno, zabavno … V resnici pa ni vedno tako.
Po praktičnem delu tečaja smo se odpravili v dolino. Dan smo zaključili v prijetnem ambientu Završnice, kot običajno, z analizo dneva.
Bilo je luštno in težko čakamo nove izzive poletne sezone.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

V že prijetnem spomladansko-poletnem vzdušju se je tokrat PD Komenda skupaj s PD Kranjski gamsi podala na Suhi vrh, najvišjo točko na kraški planoti Nanos pod vodstvom vodnika Andreja Pavlina. Osem udeležencev se je zbralo tokrat.
Dela na avtocesti nas niso vrgle popolnoma s tira, četudi smo začeli s hojo kasneje kot predvideno. Sonce je bilo že kar visoko in je grelo, obenem pa nas je hladil ne ravno rahel veter. Le ta nas je spremljal večino poti.
Podali smo se po strmi poti, kjer smo imeli ob poti tudi nekaj varoval za pomoč. Pohodniki so brez večjih težav prehodili strmine skupaj s psom enega od udeležencev. Nobeden ni slutil, kaj nas bo čakalo na vrhu Pleše, kjer stojijo oddajniki in sicer se je veter ojačil in nas presenetil. Ampak se nismo dali in hitro šli v zavetrje pri koči, kjer je bilo bolj znosno.
Po kratki pavzi smo se odpravili po razgibani poti do Suhega vrha, le ta je bil oddaljen uro in pol po markiranem času. Gor in dol, po gozdni potki in po gozdni cesti. Med bukovimi drevesi in vmes med polji čemaža, kjer je ponekod res zadišalo.
Na poti smo imeli tudi zanimivosti. Pod vrhom Suhega vrha leži v skalo vgrajen vojaški bunker, katerega smo si tudi pogledali. Na samem vrhu nismo bili sami, je bilo tudi nekaj drugih pohodnikov. Veter tu ni bil kaj milosten, ampak toplo sonce je poskrbelo, da nas ni prezeblo. Odprl se nam je tudi lep pogled na Postojnsko kotlino in na Alpe, kjer sneg še vedno vztraja.
Povratek je potekal po isti poti, pri koči smo pa tudi dalj časa postali. Tu smo se okrepčali na prostem na klopeh. Sestop je pa potekal po lažji poti naokrog, kjer pa previdnost vseeno ni bila odveč, saj je skala kar dodobra zglajena od pohodnikov.
Tokrat so udeleženci spoznali Nanos v drugačni luči, saj jih gre večina pohodnikov le do Vojkove koče. Zares zeleni svet v tem času tu pričara lepe poglede ne le daleč naokrog, ampak tudi ob blizu.

1 2 ►

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin

Vabila na tradicionalni spominski pohod Milana Šinkovca, ki ga PD Komenda vsako leto organizira 2. maja, skoraj ne pričakujemo več. Vemo, da bo. V vsakem vremenu. In letos je bilo vreme zelo lepo.

Zbrali smo se kot že zadnjih nekaj let v Glinjah. Od tam se je 42 pohodnikov odpravilo na Šenturško Goro. Planinska pot, ki jo oskrbujejo markacisti PD Komenda, je zgledno urejena in ni zahtevna. Med živahnim pogovorom smo jo prehodili brez težav. Na Šenturški Gori je sledil kratek počitek. Saj ne, da bi ga potrebovali, samo spominov je bilo veliko in vse je bilo treba povedati; kako se je rodila ideja ¨škrjančkih¨, o vztrajnostnem pohodu 12-ur Šenturške gore, o pohodu bosonogih, pa gobovih ¨župah¨, kostanjevih piknikih … lahko bi napisali knjigo.

Povratek na izhodišče je minil še hitreje. Tam so nas že čakali z malico. Meso z žara, domač kruh iz krušne peči, pecivo in hladna pijača. Pridružilo se nam je še nekaj članov, ki niso mogli z nami na pohod. Vseh smo bili veseli in ni se nam mudilo domov. Družili smo se do poznega popoldneva.

Vsi udeleženci radi hodimo v hribe in osvajamo vrhove, a tudi taki pohodi, ki so namenjeni druženju, so še kako potrebni. Tako se tkejo pristnejše vezi.

Ideja o knjigi spominov ni slaba. Bo treba pripraviti še kakšen piknik.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

V soboto 18.4.2026 smo se zopet podali na izlet v neznano. Naša prva postaja je bilo svetišče na Stari Gori (Castelmonte), kjer smo upali na nebesa, v nadaljevanju pa smo padli v Landarsko jamo, kjer smo se spogledovali z jamskim medvedom in občudovali kraljico Vido, ki je pretentala Hune. Izlet smo zaključili na Jelenovem Bregu s Kobariškimi štruklji in dobro voljo, ter se odkotalili domov.

Tanja Magister

18.4.2026 se nas je 55 udeležencev zbralo na parkirišču Planinskega doma v Komendi, da se odpravimo na izlet v neznano. Vsi smo bili dobre volje in v pričakovanju doživetij. Ob 6.30 uri smo se s prevoznikom Rudi turs odpeljali v smeri Benečije. Po 2.30 uri vožnje po ovinkasti cesti smo se pripeljali na prvo destinacijo in sicer svetišče Stara gora nad Čedadom. Pred vhodom v samo svetišče nas je čakal vodič Mauro Pierigh. V dobri uri in pol nas je popeljal po zgodovini omenjenega svetišča in nam razkazal zunanjost in notranjost. Po ogledu nas je ovinkasta pot popeljala do naslednje destinacije Landarska jama. V omenjeni jami sta bili v davnih časih dve cerkvi. Pred vhodom sta nas pričakala dva vodiča, ki sta nas v treh skupinah vodila v jamo in nam v angleščini obrazložila zgodovino jame in cerkva. No zadnja destinacija pa je bilo kosilo na izletniški kmetiji Jelenov breg v vasi Avsa pod Matajurjem. Mislim da se vsi strinjamo, da so nas domači dobro pogostili in smo se domov vračali polni lepih vtisov. Kljub nevšečnosti ob vračanju (okvara sklopke avtobusa) se moramo zahvaliti vozniku Branetu za potrpežljivost in varno vožnjo. Ob okvari pa smo se zahvalili tudi Rudi turs za hitro ukrepanje, tako da je v dokaj kratkem času prišel drug avtobus in nas odpeljal domov.
Se vidimo na naslednjem izletu.

Silvo Poglajen

1 2 ... 5 ►

Besedilo: Tanja Magister, Silvo Poglajen; Fotografije: Matjaž Drolec