Vodniški odsek

Koča Corsi, 15.7.2017

Planinci PD Komenda smo se v soboto, 15.7.2017, skupaj s planinci PD Ljubljana Polje odpravili na pohod na kočo Corsi. Koča Corsi se nahaja v Italiji, v predelu zahodnih Julijskih Alp in spada v Viševo skupino. Pohoda se nas je udeležilo skupaj 23 planincev.
Iz Komende smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali z avtobusom in po dobri uri in pol vožnje prispeli do izhodišča Jezerska dolina (980 m), kjer smo pričeli s pohodom. Od izhodišča smo krenili navzgor po poti v dolini belega potoka, mimo bivše koče Brunner ter naprej do bivaka Gorizia (1.950 m), od tam dalje pa smo pot nadaljevali v dveh različnih smereh. Ena skupina se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino, ki velja za lahko označeno pot, druga skupina pa po »Poti Stoletnice«, ki velja za zelo zahtevno označeno pot.
Pot čez Trbiško škrbino je vodila po razbitem terenu in melišču navzgor do Krniške škrbine, druga pot »Pot stoletnice« pa najprej strmo navzgor po grušču do zgornje škrbine belega potoka (2.139m). Tam smo si nadeli plezalne pasove in čelade in nato nadaljevali pot po razgibani zavarovani plezalni poti na greben Male bele špice (2.217 m) in naprej do predora v Rabeljski Krniški špici. Za pot skozi predor smo potrebovali svetilke. Pot je naprej vodila navzdol na polico in po njej na Krniško škrbino. Ta del poti je bil kar zahteven in mestoma izpostavljen, z vmesnimi navpičnimi vzponi in spusti.
S Krniške škrbine (2.186 m) smo se potem zopet vsi po isti poti spustili po melišču navzdol do koče Corsi (1.950 m). V koči smo se malo okrepčali in odpočili, nato pa je sledil sestop do Viške planine in naprej po strmi cesti navzdol v Jezersko dolino, kjer nas je že čakal avtobus. V Komendo smo se vrnili v poznih popoldanskih urah.
Ob hoji smo uživali ob razgledih na mogočne vrhove Zahodnih Julijcev. Smo pa za pot skozi Trbiško škrbino skupno potrebovali približno 6 ur hoje, za »Pot Stoletnice« pa 7 ur.
Prvo skupino pohodnikov, ki se je odpravila po poti čez Trbiško škrbino je vodil Marko Primar (PD Ljubljana Polje), drugo skupino, ki se je odpravila po »Poti stoletnice« pa sta vodila Tomaž Stražar (PD Ljubljana Polje) in Brane Osolnik (PD Komenda).
Udeleženci smo bili nad pohodom navdušeni. Vodnikom se zahvaljujemo za dobro organizacijo in izvedbo ture in si tudi v naprej želimo še veliko takšnih tur.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec

Veliki vrh in Velika Zelenica, 24.06.2017

Zgodaj zjutraj se je naša skupina pohodnikov odpeljala od PD Komenda čez Kranjski Rak do planine Ravne. Od tod se je začel pohod po markirani poti do Velike Zelenice. Z vrha smo imeli prelepe razglede na Kamniško- Savinjske Alpe, Rogatec, Veliko Planino in mnoge druge. Po malici in skupinskem slikanju smo odšli na drugi vrh ter se nato z veliko dobre volje vrnili nazaj v dolino. Med pohodom smo nabirali tudi zdravilna zelišča za izdelavo domačega čaja.

V prihodnje si želimo še veliko tako uspešnih pohodov in še večje število pohodnikov.

Besedilo: vodnik Osolnik Brane; Fotografije: Matjaž Drolec

Omiška Dinara in Mosor, 21-23.4.2017

V zgodnjih jutranjih urah smo se planinci iz Komende skupaj s PD Ljubljana Polje odpeljali v Dalmacijo do izhodišča za pohod po Omiški Dinari. 34 pohodnikov skupaj z vodniki je čakala 6 urna pot s prelepimi razgledi na otoke (Brač), mesto Omiš in Split. Spremljalo nas je prelepo sončno vreme, veter je blažil vročino, brez obilice smeha in dobre volje pa tako ali tako nikoli ne gre. Ob prihodu v Omiš so nas že čakale pripravljene mobilne hiške v kampu Galeb, ki so nudile obilico udobja in topel tuš. Najbolj pogumni (pogumen) pa so preizkusili tudi morsko kopel. Zvečer je sledilo druženje in večerja ob dobrotah iz žara mojstra Boruta Kavčiča.

Zgodaj zjutraj nas je prebudilo toplo sonce, še zadnji pogledi na plažo in potrebno se je bilo odpraviti na izhodišče drugega dne v vasico Gornje Sitno, kamor nas je šofer Frenk varno pripeljal. Pot nas je najprej vodila do planinske koče Umberto Girometta. Po krajšem postanku in izdelanem “bojnem” planu smo se odpravili na krožno turo po pogorju Mosorja. Pot nas je vodila do vrha Ljubljan (1.262 m) in nato po grebenu na Vickov Stup (1.325 m) kjer je postavljen stolp, podoben stolpu Jakoba Aljaža na Triglavu. Sama pot je bila dobro markirana, na nekaterih mestih je bila potrebna pomoč vodnikov, da smo pot lahko varno nadaljevali. Zadnji vrh naše krožne poti je bil Veliki Kabal (1.339 m), ki mu je sledil strm spust nazaj do planinske koče. Pot je res bila naporna in dolga sedem ur, je pa nudila obilico lepih razgledov, da so na svoj račun prišli še fotografi. Dobra večerja v koči je vsem zato pošteno teknila. Sobe v koči so bile hladne, zato smo se ponoči zarili v naše spalne vreče.

Jutranji budnici je ob 7.00 uri sledil zajtrk in nato še skupinsko slikanje pred kočo s prijaznim oskrbnikom. Čas je bil za slovo in počasen spust v dolino, kjer nas je v mestu na avtobusni postaji že čakal naš šofer.

S tem se je zaključila naša pohodniška tura po Dalmaciji in ker brez vseh članov obeh društev le ta ne bi tako dobro uspela, smo sklenili, da najbolje, da se preimenujemo v društvo KomPolje.
V imenu našega Planinskega društva bi se za dobro organizirano turo rad zahvalil  predsednici PD Ljubljana Polje, vodnici Mateji Tonin, vodniku Marku Primar, vodniku pripravniku iz PD Rečica Matjažu Vrhovnik, našemu pripravniku vodniku Borutu Kavčič, ter za logistiko zemljevida poti Zdenku Nemec. Nazadnje moram pohvaliti vse udeležence pohoda za strpnost in dobro voljo. V obeh društvih, oz. v skupnem imenu društva KomPolje si želimo še veliko tako lepih tur.

Vodnik PZS
Osolnik Brane

Fotografije: Matjaž Drolec

Lubnik, 26.02.2017

V mrzlem jutru smo se zbrali pred planinskim domom v Komendi. Pot nas je vodila proti Škofji loki. Turo pričnemo s hojo po starem mestnem jedru in nato pot nadaljujemo preko zaselkov vzporedno z reko Soro do gozda, kjer se pot prične strmo vzpenjati. Za vzpon na Lubnik uporabimo grebensko pot, ki je v spodnjem delu še pomrznjena in sčasoma prehaja v zasneženo pot.
Grebenski razgled je prečudovit, kakor tudi iz samega vrha Lubnika. Sončni žarki v zatišju doma in pustni krofi nas nikakor na spustijo v dolino. Za sestop uporabimo poti in kolovoze po južni strani Lubnika preko vasi Gabrovka in mimo Loškega gradu do izhodišča. V sončnem vremenu smo tako naredili lepo krožno pot.

Besedilo: Zoran Sodnik, Fotografije: Zoran Sodnik, Jože Gradišar

Osolnik, 8.1.2017

Za prvo turo v novem letu 2017 sem izbral lahko zimsko turo na Osolnik v Polhograjskih Dolomitih. Pohodniki smo se zbrali pred PD Komenda in se odpeljali do vasi Sora, kjer se je začel naš pohod na Osolnik. Spremljalo nas je hladno jutro in kmalu smo prišli do doma na Govejku. V koči nas je pogrel topel čaj, nato pa smo kmalu mahnili do našega vrha. Moj kuža Mickey nas je veselo spremljal vso pot in bil pozoren na pohodnike. Uspela nam je lepa zimska tura in v novem letu si želimo veliko podobnih tur.

Besedilo in fotografije: Brane Osolnik

Kostavska planina, 18.12.2016

Letošnje leto smo končali z lepo turo na Kostavsko planino. Udeležili smo se spominskega obeležja NOB, kjer so borce Kamniške čete sovražniki in domači izdajalci pobili na Kostavski planini. V prelepem hladnem in sončnem vremenu se je pohoda udeležilo 13 planincev PD Komenda. Z veliko dobre volje smo se vračali v dolino, veseli, da smo poskrbeli za našo vitalnost, hkrati pa se spomnili na partizane, ki so se žrtvovali za našo domovino.
V prihodnjem letu si želimo še veliko lepih, varnih pohodov v gorah. Za konec, pa Vam vsem skupaj želim srečno, zdravo novo leto 2017.

Besedilo in fotografije: Planinski vodnik, Brane Osolnik

Izlet v neznano, 29.10.2016

Planinci smo se v soboto, 29. oktobra 2016 zopet odpravili na izlet v neznano. Tokrat sta ga organizirala vodnika Janez Uršič in Janez Pogačar.

Izlet smo pričeli v radovednem pričakovanju in ugibanju kam nas bosta vodnika tokrat odpeljala. Pred nami je bil lep sončen dan tako, da razlogov za dobro voljo ni manjkalo.

Izpred Planinskega doma smo krenili proti Ljubljani in naprej po primorski avtocesti. Le-to smo zapustili na izvozu Logatec ter pot nadaljevali v smeri Idrije. Pot je bila za marsikoga od nas še posebej zanimiva, saj se večina od nas tam zelo poredko pelje. Malo pred Idrijo smo naredili prvi postanek in si ogledali Divje jezero, ki spada med bisere slovenske naravne dediščine. Divje jezero je kraško sifonsko jezero, ki se nahaja približno dva kilometra južno od Idrije. Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode. Od tod tudi ime Divje jezero. Iz jezera teče najkrajša slovenska površinska reka Jezernica, ki se po 55 m izliva v Idrijco. Organizatorja sta poskrbela tudi za malico tako, da smo se ob prvem postanku tudi malo okrepčali.

Pot smo nadaljevali ob reki Idrijci v smeri Tolmina, naredili krajši postanek za kavo na Mostu na Soči in nato pot nadaljevali ob reki Soči vse do Kobarida, kjer smo se ustavili in ogledali Kobariški muzej. Tamkajšnji vodič nam je izčrpno predstavil dogajanje med 1. svetovno vojno na soški fronti. V Kobaridu smo si žal zaradi pomanjkanja časa le od daleč ogledali še Italijansko kostnico, spomenik italijanskim vojakom, padlim v 1. svetovni vojni. Iz Kobarida smo se naprej odpravili v smeri Bovca, si ob poti ogledali še slap Boka, nato pa v Bovcu naredili postanek za kosilo.

Pot smo nadaljevali v smeri mejnega prehoda Predel, kjer smo ob poti najprej videli utrdbo Kluže in se nato ustavili ob utrdbi Predel. Utrdbo Predel so zaradi grožnje pred novo vojno s Francijo pričeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je utrdba s posadko doživela krvavi krst, ko jo je napadla Napoleonova vojska. Francozi so utrdbo osvojili in požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Vojaki, ki so v boju padli, so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Hrabrim branilcem je avstrijski cesar Ferdinand I. dal leta 1848 postaviti spomenik v obliki piramide, pod katero je kip umirajočega leva, kot simbol, da tudi najbolj hrabri in pogumni, tako kot je lev, lahko podležejo, če je udarec prevelik. Leta 1848 so utrdbo na Predelu ponovno obnovili. Po izgradnji nove utrdbe v Klužah leta 1882 in leta 1900 še topniške utrdbe Fort Hermann na pobočjih Rombona nad Klužami pa je utrdba na Predelu izgubila na pomenu. Med 1. svetovno vojno je bilo v utrdbi na Predelu skladišče in bivališče delavcev.

Čez Predel smo se se nato odpravili v Italijo in nato čez mejni prehod Rateče nazaj v Slovenijo. Ustavili smo se še v Planici, kjer smo si ogledali naš novi nordijski center in mlade skakalce, ki tam pridno trenirajo.

V poznih popoldanskih urah je sledil povratek proti Komendi. Izlet smo v prijetnem vzdušju zaključili z večerjo v Planinskem domu. Na koncu se je Zoran Sodnik iskreno zahvalil vsem prisotnim za udeležbo na izletu, predvsem pa organizatorjema za lep izlet, ki sta ga za nas pripravila.

Besedilo: Martina Barle; Fotografije: Matjaž Drolec